V petek sem se udeležil ERASMUS zabave trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več! Kaj naj rečem.. huje kot v srednji šoli na žuru v takratnem Atlantisu (zdajšnjem Marshallu). S sotrpini smo se dobili na trgu Syntagma ob 00:00. Prijazni profesor nam je že dopoldne na predavanjih razložil, da se pred 23h tukaj ne hodi ven. Med kupčkanjem pisanih omaldincev in omladink na trgu pri fontani, mi je bilo že žal, da sem sploh vplačal metro (študentska karta je 0,50€ in velja 1,5h). Toliko bolj sem bil vesel dejstva, da bom moral domov peš, ker metroji nehajo voziti ob 2h. V koloni, kot na kakšnem izletu v mali šoli, smo se odpravili v famozni Lava Java (ne bom niti probal po`googlat). Ker se še nisem prefočkal v ESN pisarni, žal nimam njihove izkaznice, kar me je, jasno, takoj udarilo po žepu. Za 5€ vstopnine mi je pripadlo še celo eno malo pivo konzumacije. Lokal je bil seveda prazen kot sod sredi avgusta. Čakali so samo na nas. Za šankom so se zvijale tri "šarene", za katere še danes nisem čisto prepričan, ali so plesale striptiz, ali so stregle pijačo. Kasneje sem preko dostavljalke od ene prejel celo listek: "Hello, my name is ta pa ta, add me to your facebook! Tnx". Sure.. first thing in the mornning, bejbi! O lokalu ne bom niti zgubljal besed. Lahko samo omenim, da je bila blagajna (jasno brez računa) na svinčnik "kod šefa", ki je celo noč sedel v kotu šanka, in risal črtice na majčken kos papirja. Cene študentske - pivo 3€, shooter 4€ in long drink 5€. Kaj je kaj (razen piva) še danes ne vem. Kolikor je rekla, toliko sem ji dal. Šank sestavljen iz par "iverk" in ultra-vijolične dekoracije (ali "nitro" kakor temu rečejo "golf-turbo" dečki iz gabrja). Da niti ne omenjam, kako mi je bilo žal, da sem ravno danes oblekel belo majico, v kateri sem žarel, kot jelka na svet` večer. V praznem lokalu. Za DJ-a so po vsej verjetnosti morali položiti kar precej visoko varščino, saj je bilo to, kar je model vrtel, čisti kriminal. Zločin. Nekakšen počasen tehno/trance/pop. Počasi sem začel verjeti, da mi bo morda celo uspelo ujeti zadnji metro. Nakar prihrumi v lokal 30 nabitih francozov/čehov/nemcev (M in Ž).. in se je začelo..

Med infiltracijo na plesišču (to je bila, mimogrede ena mojih hujših izkušenj do sedaj), ki jo je vodila moja t.i. GreekBuddy Ilia, sem se počutil, kot da bom eksplodiral. Okoli mene 30 nabitih tujcev, s katerimi se moram spoznat. Smuknem na par shooter-jev, da omilim nalogo. Ma, dokler je prvi prijel, sem bil že na pol poti domov. V gužvi, za češnjo na višnji naletim še na Štajerca. Aaaauuuuu! Nejc bo vedel o čem govorim :) Rok je Mariborčan, ki živi v Kopenhagnu. Kako, zakaj, od kdaj niti ne vem, niti me ne zanima. Vse kar je uspel med otipavanjem vsake mimoidoče povedati, je to, da "pejma neka spit". Pa sva šla. No, jaz sem šel in ga za šankom čakal 20 minut, med njegovo meseno odisejado. Plačala sva vsak svoje (itak) in se vrnila k delu - on na mehke predele, jst pa na eks. Kako neprijetno sem se počutil, res težko opišem z besedami. Katastrofa. Kot da bi me vrgli na zabavo neke omladinke za njen 18. rojstni dan. Res je, da sem bil trezen in da se dogodka niti nisem veselil. Bolj sem se šel "spoznavat". Za epilog sem se moral (z Rokovo pomočjo, seveda) spoznati še s Saro, lušno punco iz Finske (pozabil sem povedat, da Rok izgleda kot Kent Clark in da je Rok The Man in da se je vsaka ženska, mimo katerih sva se prebijala do šanka, obešala po njemu sto na uro). Njo sem srečal že na predavanji Industrial Marketing. Ker mi je delovala kar precej opito, sem med klasični vzorec dialoga "helowhatisyournameandwhereareyoufrom" probal vriniti malo humorja. "Now all you need to do, is just to tell me, what is your traditional food.." Pa je šla. Jst pa tut. Po najbližji poti domov.

Celo soboto sem preživel pred računalniškim ekranom. Malo utrujen od izkušnje, predvsem pa zato, ker se je ob 18:45 začel prenos svetovnega prvenstva v Ironman-uiz Hawaii-jev v živo. Če bi obstajala disciplina, v kateri je potrebno 10 ur neprekinjeno gledati v ekran, bi včeraj jaz zagotovo pobral odličje. NORO!! Zmagal je Craig Alexander (8:20:20) in s tem ubranil lanski naslov. Naravnost blestela pa je Chrissie Wellington z novim rekordom proge 8:54:02.. neverjetno! V skupni razvrstitvi je zasedla 23. mesto! Prav smešno je bilo, ko so komentatorji sporočali njen zaostanek za trenutno vodilnim, saj je le ta na koncu kolesa znašal zgolj 17 minut :) Dejanu je že drugo leto zapored uspelo priti med top 30 z odličnim 29. mestom. Z rezultatom 8:59:53 je dokazal, da je res spada v sam svetovni vrh. Drugače pa res čisti užitek takole spremljati takšno tekmo v živo. Mogoče enkrat..

Med 10-urnim ležanjem + sedenjem + razgibavanjem + hranjenjem sem si obljubil (morali na čast), da se naslednji dan podam na izlet. Ob listanju "slane" literature v družbi prve kave na sončni terasi kafiča za vogalom, me povleče proti morju. Ker me je kava stanjšala za 3,5€, se odločim, da namesto dodatnih stroškov z metrojem, raje naredim daljšo "paseđato" proti bližnjim hribom. Pa saj ne, da sem škrt, samo tukaj so cene res 20-50% višje. Zato pazim, da dnevni strošek ne presega limita. Na slušalkah se javi Dino in njegov neponovljivi "oće netko gibat dupeeee!!". Korak postane res mala mal`ca, kurs pa uganka. Drisal sem jo nekam proti severu. Najprej mimo univerze, do študentskega parka, pa mimo fakultete za kemijo.. Všeč mi je, ko začutim srce, kako nabija hitreje. Všeč mi je, ko se poveča frekvenca vdiha. Ko ti po čelu spolzi prva kaplja. In všeč mi je, ko je vroče. Zavijem iz pločnika v park in iz parka v divjino. Pred vznožjem hriba zaman iščem pot, ki vodi na vrh. Zato jo mahnem po svoje. Kasneje mi je bilo žal, saj sem bil med iskanjem poti skoraj na robu paničnega napada zaradi dejstva, da lahko vsak trenutek pričakujem sparing dvoboj s kačo klopotačo. Ali anakondo. No, če bi srečal anakondo, bi bil sicer hud kekec, ampak še vedno bi v dvoboju spušil. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem končno našel lepo shojeno pot, po kateri sem prikobacal na vrh. Razgled pa taaaaaaaaaaak :) Ko sem prišel domov sem ves navdušen nad aktivnim preživljanjem dneva naredil še tekaški trening, v katerega sem vključil še par vaj (nam samskim dečkom je žal treba te gibe trenirat "na suho") za kar mi je ta trenutek žal, ker imam zdaj res težke noge. Še vedno nimam kolesa in zdravega komolca, tako da je tek (poleg intenzivnih vaj za CORE) trenutno edini trening, ki ga delam. Mislim, da čutim tudi kito, zaradi katere sem celo leto počival, tako da moram čimprej vključiti še kolo in hribe. Dva dni počivam :)

Doma sem si skuhal pašto. Moram priznati, da jo kar malo pogrešam. Sploh če se fajn scuzam, ga ni dizla, ki bi me bolje nafilal. Makaroni s slaninco na čebulci, pa frišn paradajzkv, pa mal fete, pa tadziki (to je tista najjača bela omaka, ki ti jo polijejo na kebab in zaradi katere potem dišiš na 100m).. BUM!! Pa je ni blo več.. :)

Jutri se začne zares. Predavanja, zapiski (moje šibka točka), preverjanje prisotnosti (3x lahko manjkaš), delo v skupinah, seminarske, kolokviji, hmbrle hmbrle predavatelji.. jupiiiii! Jutri se mogoče selim v novo sobo.. ampak sem se že prefočkal pri mami Juli. Sem ji obljubil, da bom na obiske prihajal vsak drugi dan v času kosila:)