Spet je cel teden naokoli. Pa sem si rekel, da ne bom več delal tedenskih premorov s pisanjem, ker je potem vedno preveč vsega za eno objavo in je vse skupaj brez nosa in riti. Ampak "takle mamo" tukaj, malo pada, malo sije. No, zadnje dni več pada. Pa še dež nam dobesedno mehča kožo.

Ko sem se v torek podal na izlet v mesto, sem predvideval, da bo padel dež, zato sem vzel v sabo dežnik. In če bi vzel s sabo namesto dežnika sekret papir, bi bil rezultat v obeh primerih enak - moker od A do Z (ker tukaj ne poznajo strešic.. mimogrede, kako čudna beseda je "strešica"). Čez pol ure se začnejo predavanja, jaz pa pod vročim tušem mrmram (še ena jako hecna beseda, ki mi je "pregledovalnik besedila" ni podčrtal z rdečo) neke južne, jugo-vzhodne. Ker sem pošten dečko, pokličem Alexa in ga prosim, naj prijatelju profesorju Parisu razloži nastalo situacijo, da pač ne morem iz stanovanja, ker nimam nič za obuti. Moji t.i. urbani gojzerji (na, tele žmohtne lepe besede pa vztrajno podčrtuje) so bili res prepojeni do amena. No, na naslednjem predavanju smo tej temi namenili dobre pol ure. Ne vem, kaj je tako smešnega, če človek iz Slovenije prinese samo ene čevlje, ene teniske in ene tevice. Sklepna misel je bila, da ker v kratkem nimam rojstnega dneva niti goda, mi za božič sošolci kupijo nove čevlje. Da bom lahko normalno obiskoval predavanja..

V petek sva se z Alexom opogumila in na Rokovo vabilo udeležila "popravnega" ERASMUS party-ja. No ja, bilo je lušno, predvsem na poti tja in nazaj. Vse vmes po pričakovanjih - veliko "hellowhatisyour.." in dečki vs. deklice debat. Imeli smo skoraj manjši SLO - renion - našli smo se namreč edini trije "izgubljeni" v Atenah (spodaj na fotki jaz, Katja, Rok the Kent Clark in "enkisejehotelslikatizravensvetetrojice"). Najprej v stanovanju nekih Špancev, potem pa s taksiji v nek študentu prijazen klub, kjer se je stvar samo še nadgrajevala. Bolj se je noč pogrezala vase, slabša je bila vidljivost na ulicah Aten. In v lokalu. In v metroju. In v.. hm, samo jaz tukaj vidim nek vzorec? Zabavno, glasno, utesnjeno, prepoteno, utripajoče, lačno, žejno.. skratka, veliko lepega sem doživel, a vam žal teh trenutkov ne morem opisati, ker se jih ne spomnim najbolje. Edini "trden" spomin je razglednica, ki sem jo kupil za darilo Alexu na poti domov (baje, da sem junačko barantal za njo, pa se gazda ni dal in sem jo na koncu moral kupiti za celih 30 centov). Na njo sem ovekovečil svoj pogled na dano situacijo in za dokaz o dogajanju zabeležil naslednji tekst: "someone is going to sleep here!!.. not very nice.. he is having a sandwich right now.. not very nice.. I love greek army!! I am the guy on the left!!" Fotka spodaj razreši idejo o vojski, ostalo je jasno vse logično in razumljivo..

Ostanek vikenda lagano sportski. Naučil sem se osnove "grškega šaha", igre Tabli ali po mednarodno Backgammon. Veliko prakse bom potreboval, da nabijem tega Alexa. Se vidi, da ima pol krvi domače. Ampak z veliko prakse in malo sreče, bo do Februarja on plačal jančka.

Danes sva se na mojo pobudo podala na izlet na obalo. Do tja pelje tramvaj skoraj brez ovinkov, tako da si v slabe pol ure že na slanem. Obala je sanjska, sama mivka in palme. Tudi pogled seže kar daleč, zagotovo čez vaitapu. V dramatičnih pogojih vetra preko 30 in sonca, ki je sramežljivo kukal izza mogočnih oblakov, je bila doza polna. Vsaj do naslednjega vikenda. Alex je namreč predlagal, da obiščeva njegovo familijo po Atetovi strani. Nekam na sever in malo na vzhod do morja. Komaj čakam..

Alex je res pravi sudoku. Neprestano jamra (ampak res jamra, tako, na glas), da mu je dolgčas. Da nima kaj za početi in da ima polno aktovko tega fejsbuka in da hoče imeti spolne odnose, takoj! A bejš! Ko je doma, visi na internetu in vsake 10 minut lahko slišiš nekakšen avstrijski hmbrle hmbrle na koncu katerega sledi res oster "šajseeee".. Saj bi mu rade volje predlagal kakšno aktivnost, pa je tip res smešen - nima hobija, ne ukvarja se z nobenim športom, ne bere, ne gleda nadaljevank, pa še hodi počasi kot želva. Ko smo že tukaj, glede tega zadnjega se moram res olajšat na tipkah! Vedno, ko hodiva kam, hodi 5m za mano. Pa ne, da ne zna hitreje, samo sanja. Ampak res sanja. Danes je na vsak način vztrajal, da greva dol iz tramvaja prej in da zadnji kilometer hodiva. S čimer bi se več kot strinjal, če ne bi poznal njegovega turbo tempa. Pa sem popustil, kot vedno pri najinem odnosu. Pa mi je bilo kmalu hudičevo žal. Ampak je bil doza že tako polna, da sem mu med 5-im prerekanjem o tem, ali naj greva s tramvajem ali peš povedal, da lahko hodiva, če bo hodil z nekim človeškim korakom. Pa je samo malo prikimal, pa sva zakorakala.

Mimo marin, mimo fensi barov in klubov, mimo jadralnih klubov, mimo plaž, mimo res imaginarne scenografije na obzorju, pred katero pa se je razvijala prava drama. Jadrnice v objemu valov takve i onakve, ene na polna jadra, ene na motor. Omladinci/ke v neoprenih škripajo z zobmi in se premraženi tresejo z nogami namočenimi v slani lužici svoje sulice. Kar nekaj pogumnih še z lansko zimsko zalogo pod kožo v vodi veselo čofota. Veter nama prodira do kosti. V krvi zagotovo preveč endorfina, a vseeno manjko kofeina. Skrila sva se v prijeten kotiček na plaži, spila vsak svoj kofetk in maštala. To mi je res všeč pri njemu, da zna biti v tihi družbi. Sva lahko po cele minute skupaj tiho in nama je obema prijetno. Odlično..