Sreda 11.11.
Martinovanje. No comment. Spet. Ampak, tokrat mi je uspelo vsaj "misli" strniti vsaj v eno iskreno/megleno fotozgodbo. Zanimivo, zakaj vedno, ko sem "v formi" začnem med poziranjem napenjati ravno tiste mišice, ki jih ni.. hm.. Fotke na koncu..
Petek, 13.11.
V Atenah smo žrtve strogega represivnega aparata oblasti. Zato nam odpade faks in moramo imeti počitnice najmanj 6 dni. Katastrofa. Vsako leto je 17.11.
državni praznik, saj se je Grčija šele leta `74 otresla vojaške diktature (toliko o nekaterih članicah EU). In jaz sem ga praznoval, kot se za tako pomemben praznik spodobi..
Po junačkem zajtrku sem se odpravil na tako dolgo pričakovani vzpon "na 6 taužnt" (z Rokom sva se vedno rolala, ko sva bila sklepčna, da morava pred vzponom na "Pohorski Greben" prej opraviti aklimatizacijski vzpon na tabor 3 na 5600m in šele naslednji dan na vrh.. hehehe, ekstrem je ipak ekstrem :). No, tokrat žal brez aklimatizacije, saj "gora"
Penteli, s svojimi skromnimi 1100m nadmorske višine, ne zahteva celega človeka. Vsaj mislil sem tako..
Zadnja postaja rdeče linije metroja ustavi v Kifisia-i. Četrt bleščečih izložb, terensko - trasportnih presežkov in pobeljenih zob. Od postaje se ulice prepletajo kot presta. Kljub temu, da nimam najmanjšega pojma, kje sem in kako naj pridem do vznožja hriba, se ne ustavljam, saj je pogled fantastičen. Toliko neverjetnih hiš in tako popedenanih parcel še v življenju nisem videl. No, mogoče v kakšni MTV oddaji, ali pa v kakšnem pocukranem filmu. Pred vsako hišo velik bazen (>20m), dolg dovoz, trava lepša kot na golf igrišču in drevesa kot iz pravljice. Seveda okoli hiše najmanj dva zamurca, ki lagano nekaj štihata in obrezujeta, samo da mine ura in da v žep pade 10-ka. Najmanj. O hišah bi lahko naredil fotografsko avtobiografijo. Človek resnično ostane brez besed, ko vidi toliko neverjetnih graščin. Bi rade volje pripopal kakšno fotko, pa vsako parcelo, zašščiteno z visoko ograjo, budno spremlja najmanj 5 kamer. In niti na kraj pameti mi ne pride, da bi moral preostanek popoldneva preživeti na policijski postaji in razlagati miličniku, ki ne razume niti svoje žene, kaj šele angleško, da sem hotel samo domačim v Sloveniji pokazati, kako izgled najbogatejši del Aten. Ali pa, buh pomagej, da me zaradi fotkanja "uvati" kakšna mafijska naveza. In obtoži vohunstva, špijunaže.. eee, moj Jovane! Ko se konča naselje, se začne nekaj, čemur vsekakor ne bi mogel reči pot. Niti brezpotje. Ništa. Neskončna gmota nizkega grmičevja in skal. Gora je znana po tem, da je večkrat žrtev požara in je prav zaradi svoje surove površine fascinantna. Tako je zadnji
požar leta 2007 povzročil popolno čistko, ki pa jo je, jasno, kleni Grk, popravil z ponovnim zasajevanjem oljk..
Do vrha zgleda res dolga, čeprav je hrib lepo viden tudi iz centra Aten. Odločitev pade, da jo urežem kar po sredini, pa kar bo, pa bo. Bom že prišel na dobro uhojeno planinsko pot, samo da se rešim tega mestnega roba. Jea right! Pot sem že našel, a sem kmalu ugotovil, da je to samo nasuta cesta za gasilsko intervencijo v primeru požara. Na 1km dolžine se cesta dvigne za točno 10m. In tako levo, pa desno, pa levo, pa desno. Dokler mi ni pisker preluknjalo. Našel sem prvo "stezo" (za katero sem kasneje ugotovil, da to ni) in jo mahnil navpično proti vrhu. Sem grizel in rinil kot osel, pa nikamor prišel. Brezpotja so tukaj res neprehodna. Na levi strani zaslišim avtomobile, kar je bilo v tej džungli več kot samo moralni trip. Kmalu se znajdem na cesti, strmi, kot zadnji metri proti Trdinovem vrhu. Seveda sem bil vesel kot tranzistor, saj sem končno našel nekaj, kar se dviga - dviga! No, verjetno ne rabim posebej opisovati navdušenja nad
razgledom in predvsem doseženim po dobrih 3 urah hoje v hrib. Vsekakor fantastičen izlet in trening obenem, ki ga bom zagotovo ponovil v kratkem. In takrat obljubim tudi kakšno fotko "hčerke" iz Kifisi-e, tik pred dotikom vode, ob skoku v bazen :)
Sobota, 14.11.
Prvič v življenju (zdaj vem zakaj) sem si ogledal pravo nogometno tekmo. Grčija - Ukrajina. Veliko decibelov za malo adrenalina. Ali po domače povedano, dolgcajt. Edino, kar mi je ostalo v lepem spominu, je
Olimpic Stadium in njegovo okostje!! Temperamentni Grki so za vsak klinac vpili malaka in "blinkali" s pestmi (ne tega delati na ulici:), še posebej na slovenskega stranskega sodnika. Jap, Janez je namesto gola, Grkom žvižgal "offside" in jih izločil iz kvalifikacij za svetovno prvenstvo.. aaaah.. la vita e bella :D
Nedelja, 15.11.
Z Marlies sva se dogovorila, da greva danes pogledat Akropolo. Da na lastne oči vidiva to osmo čudo sveta. Kljub klišeju in posiljeni promociji, je vsako tako reč potrebno videti iz prve roke. Sploh če je prilika na dlani..
Fej, al kako se že napiše, če je nekaj res debilno? Akropola, v vsem svojem sijaju, zgleda, ma huje kot srednja kmetijska šola Grm med gradnjo prizidka. Sami podporni stebri, žice in ostala gradbena navlaka. Mogoče sem krivičen, ker sem slučajno na obisku "off season", ampak tole pa res ni noben presežek. Človek niti občutka nima, da stoji na zgodovinskem temelju, na najbolj posvečenem delu grške zgodovine, na strehi Aten. Razgled je sicer fanatastičen in Atene kot na dlani - a vseeno ne potolaži klišeja željnega podgurca. Na tablah, namenjenim nadgrajevanju znanja turistov na turi, na katerih pričakuje človek besedo ali dve o vidnem, pa samo natolcevanja o rekonstrukciji, o adaptacijah o silnih dosežkih gradbincev med posegi.. bla bla..
Umetnost je nekaj, kar mora biti uporabno, kar morajo ljudje prijeti, doživeti in izkusiti. Ko se potroši, izprazni ali poruši je odslužila svoj namen in ostane le še lep spomin v ljudeh, ki so jo imeli možnost spoznati. Kaj bomo pa čez 500 let? Zgradili nov rimski imperij, zato da bo lahko "amerikanc" v živo videl na kakšni postelji se je Gay Julij basal z grozjem? Ali pa da se bo lahko dotaknil marmorja, na katerem je krvavel Jorgos Grk med strašanskim gladiatorskim bojem? Ohi.. Nič ni večno. Tudi Akropola piše leta. Tudi kamen oslabi. Zakaj ne bi raje naravi pustili, da dela po svoje. Tako bi Akropola vsaj še nekaj stoletij delovala pristno in bi sijala v čarobni nostalgiji, namesto tega jo pa umetno vzdržujejo napol živo..
Izlet sva zaključila na plaži. 220-ka. In popoln "recharge". Na morju pravo igrišče - najmanj 3 regate, kite-arji, plavalci, potapljači, turisti.. Nekako
sladkoslanoprijetnodomače..
Torek, 17.11.
Na poti od fizioterapevta domov, se mi je "zgodilo" nekaj najbolj fascinantnega do zdaj - tržnica. Dolga kot pot od Situle do Slona in mimo DNŠ-ja nazaj mimo LokalPatriota do Goge. Resno. Vsak torek se dobesedno zgodi tržnica - vsak pripelje kar ima in potem to dokaj naglas prodaja. Najdejo primerno ulico, ki jo u bistvu zaskvotajo. Ta teden so se parkirali v ozki ulici Kiprou, dolgi približno 1,5km. Home-made stojnica pri stojnici, vse nabite z barvnimi dobrotami. Od zelenjave, sadja, rib, spodnjig gat, vžigalnikov, preprog, puloverjev, sladkarij, tehničnih pripomočkov, gospodinjskega pribora, rabljenih plišastih igrač, ur, orodja, hmbrle-hmbrle,.. čista fantazija barv in vonjav! Ni da ni. Ko sem se prerival in predvsem trudil obstati na površini močnega toka aboridžinov, mi je uspelo celo iztržiti dvoje spodnje hlače za 4€ (se Indijec ni dal prepričati, da sem mu naredil dober biznis, ker sem kupil dvoje ter da bi mi moral dati zato najmanj 1€ popusta), 4kg tistih majhnih paradižnikov, ki rastejo kot grozdje za 1€ in 10 domačih jajc za 1,2€. Z izlovom sem več kot zadovoljen. Ulomek jajc je že v nekje na pol poti do glikogena, "hlačke" razkužene na štriku in paradižniki sortirani na "good to go" in na "wait for few more days and then good to go".
Bi rade volje posnel dogajanje, za lažjo predstavo, a sem bil pri
zadnjem takšnem početju deležen bučnih (po moje negativnih) ovacij. Ko je prvi videl kamero, je nekaj zavpil, potem so se pa vsuli kot plaz, tako da sem na hitro povečal frekvenco korakov..
Preden je sonce dokončno reklo "sajonara" sem si privoščil še krajši trening. Odločil sem se, da preizkusim sosednjo ulico, ki se na dobrem kilometru eksponentno dviga in v zadnjih nekaj metrih predstavlja pravi respiratorni podvig. Mislim, da bom na tej cesti preživel večji del zimskega aerobnega nabiranja kilometrov. Na koncu vsakega vzpona čaka nagrada. Kakšna? Naslednjič vzamem s sabo še kamero.. :)
"Martinovanje 2009"
