mmmmjaaauuauauuu.. druhi daaaan.. študentska budilka me vedno znova navduši. Predvsem zato, ker ne zvoni, če je ne nastaviš. Jackpot!

Večer smo preživeli v zelo prijetnih vibracijah Bartesera. Dina, Panajota, Kiveli, Argi in moja izstopajoče svetlolasa tintara. Kaj naj rečem drugega kot to, da so punce res za žur in da je "wellcome party" več kot uspel. Domače pivo (Red, Light, Smoked, Black in Pils), vrhunski Mojito, na videz neškodljivi prozorni "shooter-ji" in prigrizki v duo zasedbi arašida in čipsa ob vsaki rundi. Saldo na kasi bi ob "eurostandardih" še tako ponosnega Janeza spravil v zadrego. Na srečo je nam stregel Argin prijetelj Majki, ki je ceno oklestil na študentskih 25€.. živela "stara škola skonta!"

.. danes pa na obalo ofrišat glavo ..

Danes sem si privoščil doooolg spanec. Če sem kaj res potreboval, je to zagotovo spanec. Zadnje dni se nikakor ne morem sestaviti v en kos. Mislim, da je krivo študentsko jadranje DNŠ (beri žuranje brez spanja), na katerem sem, poleg srca, izgleda pustil tudi zdravje (bom skupaj zmetal par utrinkov, pa objavim ob priliki). Ob 12-ih sem se počaaaasi skobacal iz postelje. Argi je odšla že zgodaj od doma, ker je morala pomagati mami v lekarni (4-krat na leto mora vsaka lekarna delati "nočno", na ta način si izmenjujejo dežurstva). Zajtrk, računalnik, malčka, računalnik, počitek, kosilo, računalnik, spanje, film, zvečer pa.. Ne vem še kaj... gremo nekam na žur. Na špil od benda, katerega muzičarje Argi pozna že kar nekaj časa. Vstopnina je 10€, kar je dokaj malo glede na atensko povprečje. Špilajo nekaj med Funk-om, Bossanovo in Soul-om, tako da me ušesa že prav pošteno srbijo..

Včeraj sem se spravil v gibanje. Če sem kaj res potreboval, potem je to tek. Neverjetno, kako lahko pomanjkanje gibanja človeka ustavi. To sem občutil že prej. Mislim, da sem odvisen od gibanja. Od povišanega utripa. A o tem enkrat drugič, Argi je že izpod tuša..

"khhhkh.. počasi se spuščamo proti letališču v Atenah, vreme je jasno, piha rahel jugovzhodnik in zunaj je 26 stopinj celzija.. pripnite si varnostne pasove in izklopite vse elektronske naprave, pristali bomo!"

Raje ne bom opisoval zadnjih 1000 metrov spuščanja. Lahko priznam le to, da sem si skoraj naglas rekel: "matr, dobr smo ga sral, lepo je blo dokler je trajalo.." Končno zacvilijo gume, popustim že ves moker in zmečkan Men`s Health (v zadnji številki je kar nekaj zanimivih člankov, med drugim tudi o Petru Sajevcu in dvojnem Ironmanu, ter o tekmi na Bledu) in pogled usmerim spet čez okno. Atene. Zopet se mi na obraz prikrade nasmešek, ki me popada že od trenutka, ko je pilot ob poletu zlorabil ročico za gas. Smešen občutek, ko objemaš domače, čez 2 uri pa že pristaneš 1000 kilometrov stran v mestu, o katerem veš le to, da ima več prebivalcev kot 2 Sloveniji skupaj..

Na letališču me naj bi čakala Argi, prijateljica od prijateljice, katero sem spoznal preko prijateljice od mojega sošolca. Hecna naveza. Še bolj hecno je bilo, ko ostanem pred izhodom iz letališča sam. S telefonsko številko, ki po besedah operaterke ("hmbrleele hmbrlelele hm") in mojem sklepanju, ne obstaja. Poizkusim še enkrat. Isto. Mr. Murphy 1, Jure 0. Odložim prtljago, počakam še minutko, da razmislim. V potovalki sicer počiva Leatherman, vendar se bojim, da tej zagati še on ne bi bil kos. Ker sem do sedaj še vedno splezal iz "zosa" ponesreči, zazvoni telefon. "kliče Argi Grčija"..

Ker je Argi res posebna punca, mi da takoj jasno vedeti, da bo moj sprejem malček drugačen, kot sem si morda zamišljal. Prva destinacija je Ikea, ker je danes torek in imajo skonto na mesne kuglice - 1,60€. Pa še kava je zastonj. Čvek o vsem, kar se pač ljudje pogovarjajo, ko se srečajo..

Red light party je zabava, na kateri se počne.. ne vem kaj, ker sem kmalu potem, ko sva prispela do njenega stanovanja, zaspal kot majhen otrok, namesto da bi se ob 24h dobil z ostalimi ERASMUS vesoljci na trgu v centru mesta. Navodila za dress code so bila zelo jasna: zelena za kaus, rumena za kofe pred in po ter rdeča za facebook friend request..

Naslednje jutro najprej namenim par sladko/kislih komarju, ki me je celo noč animiral. Le kaj bi mi brez mrčesa.. že vem! Mirno bi spali! V kuhinji že pogrnjena miza. Mama Jula, ki me kliče "litlle child", je že ožela par pomaranč, na krožniku pa pita in dva čokoladna muffina. Argi me je opozorila, da če so slovenske matere občutljive na to, kaj, kdaj in koliko njihov otrok poje, potem so grške na potenco. Izrecno me je opozorila, da ne smem nikoli odkloniti obrok, kaj šele da bi svojega prinesel v hišo. Njam.

Z Argi se odpraviva proti metroju. Že po 200 metrih me začne oblivati znoj. Morda je kriv nahrbtnik, ki sem si ga kupil pred odhodom? Izstopil sem na postaji sintagma, ki velja za glavno križišče podzemnega metroja. Odpravim se na svetlobo, da ugotovim, kako izgleda center te džungle. Na stopnišču v senci ležita dve pasji trupli. Krstim fotoaparat za ta prizor. Takoj se odločim, da prestavim fotrolo na naramnico nahrbtnika, saj mi bo mašinca, kot izgleda, prav prišla blizu roke. Odprem zemljevid, da bi se vsaj okvirno orientiral, vendar so stavbe okoli mene tako visoke, da je nemogoče videti več kot par sto metrov na vsako stran.

Že prejšnji večer sem se trdno odločil, da se podam najprej na obalo, da si "privežem dušo". Zelena linija pelje do Pireas (port) dobrih 20 minut in v gužvi ob 12h popoldne zna biti vožnja še kako mučna. Pogled mečem malo na desno, malo na levo, a nikjer konca betona. Stavba poleg stavbe, sama siva fasada. In grafiti. Če želiš najti košček čiste fasade, si optimist. Vse, ampak res vse je popisano. Sploh ne porisano, ampak samo popisano. Groza..

Na obali pa kaos. Ogromne kruzerke, prometna glavna cesta, preko katere je potrebno pri zeleni luči teči, če jo želiš prečkati v enem kosu. V Atenah velja zame nerazumljiv prometni bonton - avtomobil ima vedno prednost. Tudi pri zeleni luči za pešce, je priporočljivo raje dvakrat dobro pogledati, preden stopiš na (moral bi napisati zebro, pa jih žal ni več videti) prehod. Da ne omenjam dejstva, da dobesedno še nisem videl avtomobila, ki ne bi imel poškodovanega odbijača ali luči. In hupajo!! To je nacionalni grški šport. Če po rdeči luči ne spelješ isto milisekundo, ko se prižge zelena, jao tebi. In to brez heca.. trobijo za vsako malenkost. Včasih kar malo za hec. Ampak trobijo. .

Glede na to, da se ti prvi dan itak vse zdi smešno in novo, sem tej objavi namenil nekaj več besed. V bodoče bom dokaj reden s pisanjem, tako da bom lahko v domače ekrane pretočil čim več zanimivih informacija, fotografij, muvingov in razmišljanj. Za enkrat toliko.. do naslednjega javljanja pa..

.. ja sas!