Moja prva predavanja so mimo. Ni bilo težko, čeprav sem se na 40 minutni poti do predavalnice zadihal kot slon. Sošolke so, kot izgleda, vse poljakinje in francozinje. Med klišejskim "hellowhereareyoufromandwhatisyourname" sem se odločil, da sem Juri (bosta jezik in glasilke hvaležna) in da je moja država porekla Slovenia. In da, tudi Slovenia je v EU..

Predavatelj pri predmetu "Advertising and communicating management" je pravi mucek (mucek je mlajši moški, ki je srčkan na videz, sem pa tja blekne kakšno neumno, vedno nekaj malčka in je tak, da bi ga kar malo vzel v naročje in božal). Med vsako pavzo poje po dva rogljička in pločevinko CocaCole. Govori z ekstremno visokim gejevskim tonom na tako visokih obratih, da je moj decibel-meter pregorel. Na koncu vsakega stavka, z izrazito gesto zapestja leve roke, spusti "etsetereaaaa, etseteraaaaa, etseteraaaaa". Jp. Vsako sredo med 12 in 15 uro. Za zaključno nalogo (oceno) bomo posneli reklamo. Skupina po tri, vnaprej določen brief, kamera in en semester časa.. Got to love it!!

Našel sem še 2 stanovanji. Danes pogajanja preko tipk, jutri pa v živo. Res upam na epilog, ker sem že sam sebi v napoto tukaj pri Giannara-tovih. Rad bi končno razpakiral potovalko in si skuhal makarone s tuno. "Z brez vsega". Na stare dobre cajte..

Jure mi je danes privezal dušo z mejlom. V okencu "zadeva" je pisalo FUNK SOUL BROTHER... respect!

Zanimiv in predvsem poučen pogovor z Nikolo. O triatlonu in ciljih. Sem ugotovil, da bom moral določene stvari razjasniti do konca. In se odločiti kako naprej..

Jutri dobim kolo! Pepita je še najbolj športno ozaveščena prijeteljica, ki ima kolo viška. In mi ga bo posodila. Med drugim je voditeljica spinninga v fitnes centru na obrobju mesta. Ker sem jo med debato o tem, po moje gledal kot pes, ki gleda svojega gospodarja, ko mu ta na pultu pripravlja malčko, me je seveda povabila, da grem z njo. ITAK! Edina, ampak res edina težava, bo muska, ki spremlja trening. Ta je ponavadi res biser med biseri, tako da bom za vsak slučaj s seboj vzel čepke..

Danes sem spet laufal. Po 5. treningu je noga (tok, tok, tok) za enkrat še "kukr ruostfrej". Večerno čtivo je tako postalo (spet) aktualno..

Vedno se mi zdi, da se premalo zavedamo tega, da nam je v bistvu lepo. In da bi lahko bile stvari mnogo huje. In da nas nič ne boli, čeprav bi lahko že v naslednjem trenutku trpeli peklenske muke. Ko slastno zagrizemo v sadje ali šnicl, se nikoli ne zahvalimo višji sili za zdrave zobe. Ko plešemo, napol nagi in slani v nabitem salonu barke, nam je vseeno, da imamo obe nogi. In da ju lahko premikamo po mili volji. Ali roki, ki jih v nabitem salonu barke lahko bolj izkoristimo kot nogi, ampak pustimo podrobnosti. Nikoli nismo srečni s tem kar imamo. Vedno bi tisto drugo, pa čeprav verjetno to drugo ni vedno boljše. Ali pač..

Všeč mi je, da se velikokrat (premalokrat) tega zavem. Kar tako, sredi ulice, ko čakam na prehod za pešce. Da sem v bistvu en srečen Kekec (dobesedno). In da mi ni prav nič hudega. Razen manjših sitnosti s komolcem in občasno votle šestice spodaj levo. Da vidim stvari, da jih slišim in zavoham (čeprav bi bil včasih svet lepši brez zadnjega). Vesel sem tudi težkih trenutkov, ker se šele takrat resnično zaveš, da je življenje v glavnini razmeroma preprosto. Treba ga je samo znati preživeti. Všeč mi je, da se zavedam, da živim v sistemu in da so vse stvari v sistemu z nekim namenom. Ne ukvarjam se preveč z vprašanjem, ali je sistem pravičen, subjektiven, napačen. Tak pač je. Če se kdaj v njem izgubim ali ne znajdem, si s tem ne belim glave. Preprosto najdem svoj milimeter, kjer sem srečen..

Šmrc dvakrat. Ljubezen dela čudeže..

Danes sem se že 3 dan zapovrstjo zbudil (za moje mnenje) prepozno. Ampak kaj, ko je pa tako zabavno viseti na "tubi", urejati fotke in video posnetke, brskati po zanimivih spletiščih in prebirati sočne objave. Še posebej si je težko od oči odtrgati "uspavanko" - film, ki si ga cel dan vlekel iz spletnega vesolja..

Jutri grem v šolo :) Kdaj se mi začnejo predavanja še ne vem, sem pa prepričan da so nekje sredi dneva in da trajajo predolgo. Urnik je sestavljen tako, da imam vsak dan po eno predavanje (največ dve), ki traja 3 do 4 ure. Tako se čez teden zvrsti 5 predmetov, ki jih bom obiskoval teh par mesecev. Odločil sem se tudi, da se vpišem k še enemu dodatnemu predmetu, ker bi rad na ta način počistil čim več "grehov" iz preteklih letnikov. Tako mi bosta ostala le še 2 predmeta, ki jih bom spomladi opravil v Mariboru in.. voila! Via diploma! In potem..

Danes sem si privoščil prav poseben gušt. Po zajtrku sem se odločil, da se opravim v mesto poiskat kiosk, ki bi imel kakšno mednarodno čtivo, katerega bi prežvečil na "solokavi". Te imam najraje. Še posebej pogrešam tiste v HudiKavi, ko sem se še z na pol zaprtimi očmi skotalil po stopnišču, čez cesto, v Mercator po dve frišni žemljici, piščančja prsa - 8 rezin, bezgov jogurt, banano, jabolko in če je bil res še posebej lep dan (beri 10. v mesecu) v sosednji kiosk po More. Z nasmeškom v ozko ulico, ostro levo, mimo vhodnih vrat na prvi separe na desni:

"Kak vedno?" je po prekmursko zagućala Lela, daleč najbolj simpatična natakarica, kar sem jih imel priložnost spoznati.

"Jasno!" sem odvrnil. "Najprej fruštk, pol pa `tačrna!" Če kdaj kaj ni bilo v mejah pričakovanega, se je vedno pošalila. Sploh če sem prikorakal mimo prezgodaj. To jo je še posebej zabavalo. Po vsem zaužitem sem včasih priklopil računalnik, ker doma nisem imel omrežja. Tako je bila na primer med Festivalom Cvičkarija to dejansko moja pisarna. Prišel sem ob 9-ih (kot vsak pošten funkcionar) in odšel po navadi okoli 14-ih. Vmes sem spil dve kavi in ob izdatnem kovancu v žepu še kakšen stisnjen vitamin. In liter vode.

Ko sem našel pravi kiosk, je bilo sonce že visoko nad Atenami. Ta se nahaja v precej "dragi" ulici. Argi mi je razložila da je to zato, ker je le ta polna trgovin, v katere zahajajo predvsem tisti, za katere je tu Mastercard. Na kiosku obstaja t.i. international polica, saj se v teh ulicah gibljejo tudi tujci - eni poslovneži, drugi preprosto bogati. Že ko sem se doma pakiral, sem razmišljal o tem, kako bom lahko preživel brez Mora. To je revija, ki me je vsa celinska jutranja kofetkanja, za par dragocenih trenutkov zazibala na rivo, v najbolj zaprt kotiček mandrača, kjer se lahko ob še tako besni burji, časopis normalno lista. Kako naj preživim brez Mora..

"Sailing World"! Boljšega si ne bi mogel želeti na policah kioska sredi tega betona. Na silo pogoltnem slino ob žvenketanju kovancev v roke prodajalke. Ma, je vredno vsakega eura. Še med odpiranjem si prisežem, da bom prebral vsak članek od začetka do konca. Ne samo slikce. In da ga bom bral po obrokih - največ 10 strani na dan. V nasprotnem primeru bom v parih dneh ostal brez jutranjega "kofi" partnerja. Mojega najljubšega, seveda..

Tako. Morm končat. Mudi se nama na druženje. Roof-top-party-gathering, pravi Argi. Z njeno prijateljico, ki živi nad sexshop-om in še parimi prijatelji iz preteklosti. Jaz bi raje doma počival, napisal do konca, prilepil še kakšno slikco.. pa ne pusti. Vedno, ko hočem malo po svoje vijugat, pravi: "Now, I will get bossy!" Jebeš demokracijo pri ženskah.. :)