Že drugi dan sem ponosen edini prebivalec svoje nove sobe. Velike, z rdečo steno. Takšno sobo sem si želel že od nekdaj. Če bi v svoji (domači) počel še kaj drugega kot spal, bi si jo že zdavnaj prebarval. Omeniti moram še ogromno omaro, ki si namesto normalnih vrat lasti ogledalo. S tem ne bi bilo načeloma nič smešnega, če ne bi omara merila 4 metre v širino in 3 metre v višino. Zdaj nisem več sam, saj v sobi vedno vidim najmanj enega znanega. Ostanek stanovanja na Mytilinis 30 je res prijeten. Velika kuhinja, vodoodporna kopalnica, udobna dnevna soba in še 2 veliki spalnici, v kateri gnezdita Alex in Niki.

Alex je dečko iz Avstrije. Ob delavnikih sošolec, v prostem času pa zanimiv lik brez stereotipnih karakteristik študenta na izmenjavi. Oče grk, mama avstijka, omladinac pa malo tu, malo tam. Zaradi svoji pogostih obiskov Grčije med počitnicami se je naučil tudi grškega jezika, tako da je nepogrešljiv predvsem pri nakupih na tržnici. Njegova glavna okupacija zadnjih dni je, s katero "prijateljico" naj gre ven. In katera ima boljšo (beri večjo) pljučno kapaciteto. Zadnjič je predlagal, da si greva po "to-go" kofe in se usedeva v glavni hodnik v pritličju. Zaradi razgleda, seveda. Ni kej, nasmejala sva se, čeprav še zdaj ne vem, ali sva se smejala en drugemu, ali najinim vzdihom ob izdatnem prometu na hodniku. Ni kaj, punce tukaj so nekaj posebnega..

Niki je punca srednjih let, v iskanju zaposlitve, ki bi povečala priliv na račun 10. v mesecu. Kot praktikantka - računovodkinja dela v privatnem biroju nedaleč od doma. Odhaja med 9. in 10. zjutraj, vrača pa se med 16. in 19. Idealka. Drugače pa prijetna, mogoče malo zadržana, vsekakor pa priročna. Še posebej takrat, ko jo bova z Alexom masirala nad funkcijami pralnega stroja..

Danes sva dala (oba), kot v "A je to?", prvič prati perilo. Komedija se je začela že v trgovini, ker seveda kot dva tipična "new age" omladinca, nisva vedela niti kakšen prašek kupiti. Pa hajd, prašek bi že izbrala (vse te ure pred televizijo me le niso pustile neizobraženega v segmentu Ariel/Persil). Tukaj je še pralni gel, pralni ekstrakt, pralni lističi, pralne kuglice, ... polica dolga 10 metrov in vse v grščini. In sva se na koncu brihtno postavila na stran in čakala na prvo žrtev. Izbrala vsa seveda isto kot dve prijetni punci, ki še nimata otrok (po najinem predvidevanju) in zato ne potrebujeta prašek, za trdovratne madeže. Tudi avtomehaničarki nista bili in se zato verjetno ne ukvarjata z madeži od olja. Lahko bi bili članici fuzbal ekipe in bi zato potrebovali tak prašek, ki odstranjuje madeže trave in zemlje. Ker pri tem nisva bila sklepčna in ker je bila izbira deklic finančno sprejemljiva sva vseeno sprejela kompromis in izbrala isto - Skip Gel! Nič "ultra" ali "magic" ali "super power". Klasika - "za male pare nema čarolije"..

Soseska velja za eno najnevarnejših. Tukaj vlada največja koncentracija priseljencev na kvadratni meter. Ljudje predvsem črni ali rahlo porjaveli, načeloma prijazni in s premalo denarja na TRR. Vsak se znajde po svoje. Nekateri prodajajo sadje, drugi Rolex ure, tretji vse, kar se najde v skladišču. O uličnih podjetnikih enkrat drugič, s fotografsko podlago. Še dobro, da bivamo v tretjem nadstropju. Pravijo, da je pritličje in prvo nadstropje najnevarnejše. Verjetno zato, ker je pot do izhodnih vrat najkrajša. To se pozna tudi pri ceni stanovanj - ta raste skupaj z nadstropji. Po ulici 10 metrov na desno pekarna, 20 metrov na levo pa super maket. Zmaga. Za 300€ na mesec bi sicer pričakoval zajtrk v posteljo in bazen na strehi, a situacija je tukaj drugačna. Atene so prenaseljene in cene nemogoče. Dvomim, da je to prava politika reševanja te problematike, ampak pustimo to..

Danes že drugi večer počivamo. Alex "surfa", jaz se pa ukvarjam z reševanjem "sudoku" sistema shranjevanja/urejanja fotk in video zapisov. Zahvaljujoč Tomažu se lahko končno sam učim delati z Lightroom-om. Zagotovo dolgotrajna šola/naložba. Zvečer pivička in mogoče film. Jutri upam, da neha padati dež, ki nas moči že tretji dan. Tukaj so vsi prehlajeni ali bolni. Ali pa bogati in s preveč vitamini v riti.

Do naslednjič.. se bom potrudil in objavil še kakšno fotko stanovanja in njegovih prebivalcev :)

Ko sem se prejšnjo jesen začel brusiti za tole izmenjavo, sem imel v mislih vse prej kot to realnost, s katero se spopadam zdaj. Plan je bil sila preprost: čez teden malo šole, veliko treninga in jadranja, za vikend pa na otoke.. `jea right!! Na faksu se je začelo na oštro. Izbranih 6 predmetov se bo treba lotiti z obema rokama, saj so nas profesorji zaposlili do grla. Da bo mama lažje sledila, bom spisal seznam predmetov, ki jih obiskujem:

- Advertising and Communication Management (3h)

- Multicultural Management in a Diversified Business Context (3h)

- Industrial Marketing (2 x 2h)

- E-business Technology and Development (3h)

- Personal Selling and Sales Management (3h)

- Money and Capital Markets (2 x 2h)

* kdo ugane, kateri predmet bom zamenjal za ure grščine? :)

Če sešteješ vse ure, mi časa na teden ostane točno toliko, da spišem novo objavo in si na hitro umijem zobe.. Sej neee :) Je pa res, da sem zadnja leta študija vestno spal med vsakim jutranjim predavanjem in v poznejših terminih obiskoval samo tista, ki so se mi zdela zanimiva (toliko o generaciji UNI96:). Zato je zame 20h predavalnice na teden pravi izobraževalni šok. Še dobro, da sem si lahko tukaj predmete izbral sam in obiskujem res zanimiva predavanja. Sicer še ne vem, ali bom uspel doma "napalamudit" pristojne organe, da mi jih priznajo, ampak pustimo te radosti za zimske dni..

Zaenkrat me najbolj zabava predavatelj pri predmetu Industrial Marketing. Prvo uro predavanj nam je pripravil krajšo predstavitev, nato pa ga je zanimalo kdo smo, iz kje prihajamo, kakšne se nam zdijo Atene in kakšno je naše ozadje s področja Marketinga. Ne vem, kaj sem naredil narobe, da sem se mu tako prikupil. Med predavanjem ga seveda zanima, kaj si mislimo mi.. "Juri, what do you think, Juri?" Najmanj 15 krat na uro. Men pa nerodno, ku stu matr. Cel razred me že postrani gleda. Po moje si mislijo svoje. Med Finkami pa itak vlada večinsko mnenje, da se na skrivaj žgeva v njegovem kabinetu. Katastrofa. Dečko je drgač prava faca. Paris Hmbrle Hmbrle, uglajen, oblečen v "tahmašn gvant", sicer vedno 15 minut prepozen (kot vsi Grki), drugače pa pravi "picajzl", kar se snovi tiče. Literaturo, ki nam jo je prinesel, bi lahko merili v kilah. Ogromno člankov, sestavljenih "kejsov", teorije in zanimivih primerov iz prakse. Do naslednjič, seveda. Pfffff..

Danes praznuje Bartesera svoj 4. rojstni dan in zna se zgoditi, da se bom v večernih urah mudil na praznovanju. Še dobro, da sem že popoldne naredil vso domačo nalogo, preštudiral jutrišnjo snov ter priporočeno literaturo in se tako solidno pripravil na predavanja.. jea right!! :)

V petek sem se udeležil ERASMUS zabave trikrat - prvič, zadnjič in nikoli več! Kaj naj rečem.. huje kot v srednji šoli na žuru v takratnem Atlantisu (zdajšnjem Marshallu). S sotrpini smo se dobili na trgu Syntagma ob 00:00. Prijazni profesor nam je že dopoldne na predavanjih razložil, da se pred 23h tukaj ne hodi ven. Med kupčkanjem pisanih omaldincev in omladink na trgu pri fontani, mi je bilo že žal, da sem sploh vplačal metro (študentska karta je 0,50€ in velja 1,5h). Toliko bolj sem bil vesel dejstva, da bom moral domov peš, ker metroji nehajo voziti ob 2h. V koloni, kot na kakšnem izletu v mali šoli, smo se odpravili v famozni Lava Java (ne bom niti probal po`googlat). Ker se še nisem prefočkal v ESN pisarni, žal nimam njihove izkaznice, kar me je, jasno, takoj udarilo po žepu. Za 5€ vstopnine mi je pripadlo še celo eno malo pivo konzumacije. Lokal je bil seveda prazen kot sod sredi avgusta. Čakali so samo na nas. Za šankom so se zvijale tri "šarene", za katere še danes nisem čisto prepričan, ali so plesale striptiz, ali so stregle pijačo. Kasneje sem preko dostavljalke od ene prejel celo listek: "Hello, my name is ta pa ta, add me to your facebook! Tnx". Sure.. first thing in the mornning, bejbi! O lokalu ne bom niti zgubljal besed. Lahko samo omenim, da je bila blagajna (jasno brez računa) na svinčnik "kod šefa", ki je celo noč sedel v kotu šanka, in risal črtice na majčken kos papirja. Cene študentske - pivo 3€, shooter 4€ in long drink 5€. Kaj je kaj (razen piva) še danes ne vem. Kolikor je rekla, toliko sem ji dal. Šank sestavljen iz par "iverk" in ultra-vijolične dekoracije (ali "nitro" kakor temu rečejo "golf-turbo" dečki iz gabrja). Da niti ne omenjam, kako mi je bilo žal, da sem ravno danes oblekel belo majico, v kateri sem žarel, kot jelka na svet` večer. V praznem lokalu. Za DJ-a so po vsej verjetnosti morali položiti kar precej visoko varščino, saj je bilo to, kar je model vrtel, čisti kriminal. Zločin. Nekakšen počasen tehno/trance/pop. Počasi sem začel verjeti, da mi bo morda celo uspelo ujeti zadnji metro. Nakar prihrumi v lokal 30 nabitih francozov/čehov/nemcev (M in Ž).. in se je začelo..

Med infiltracijo na plesišču (to je bila, mimogrede ena mojih hujših izkušenj do sedaj), ki jo je vodila moja t.i. GreekBuddy Ilia, sem se počutil, kot da bom eksplodiral. Okoli mene 30 nabitih tujcev, s katerimi se moram spoznat. Smuknem na par shooter-jev, da omilim nalogo. Ma, dokler je prvi prijel, sem bil že na pol poti domov. V gužvi, za češnjo na višnji naletim še na Štajerca. Aaaauuuuu! Nejc bo vedel o čem govorim :) Rok je Mariborčan, ki živi v Kopenhagnu. Kako, zakaj, od kdaj niti ne vem, niti me ne zanima. Vse kar je uspel med otipavanjem vsake mimoidoče povedati, je to, da "pejma neka spit". Pa sva šla. No, jaz sem šel in ga za šankom čakal 20 minut, med njegovo meseno odisejado. Plačala sva vsak svoje (itak) in se vrnila k delu - on na mehke predele, jst pa na eks. Kako neprijetno sem se počutil, res težko opišem z besedami. Katastrofa. Kot da bi me vrgli na zabavo neke omladinke za njen 18. rojstni dan. Res je, da sem bil trezen in da se dogodka niti nisem veselil. Bolj sem se šel "spoznavat". Za epilog sem se moral (z Rokovo pomočjo, seveda) spoznati še s Saro, lušno punco iz Finske (pozabil sem povedat, da Rok izgleda kot Kent Clark in da je Rok The Man in da se je vsaka ženska, mimo katerih sva se prebijala do šanka, obešala po njemu sto na uro). Njo sem srečal že na predavanji Industrial Marketing. Ker mi je delovala kar precej opito, sem med klasični vzorec dialoga "helowhatisyournameandwhereareyoufrom" probal vriniti malo humorja. "Now all you need to do, is just to tell me, what is your traditional food.." Pa je šla. Jst pa tut. Po najbližji poti domov.

Celo soboto sem preživel pred računalniškim ekranom. Malo utrujen od izkušnje, predvsem pa zato, ker se je ob 18:45 začel prenos svetovnega prvenstva v Ironman-uiz Hawaii-jev v živo. Če bi obstajala disciplina, v kateri je potrebno 10 ur neprekinjeno gledati v ekran, bi včeraj jaz zagotovo pobral odličje. NORO!! Zmagal je Craig Alexander (8:20:20) in s tem ubranil lanski naslov. Naravnost blestela pa je Chrissie Wellington z novim rekordom proge 8:54:02.. neverjetno! V skupni razvrstitvi je zasedla 23. mesto! Prav smešno je bilo, ko so komentatorji sporočali njen zaostanek za trenutno vodilnim, saj je le ta na koncu kolesa znašal zgolj 17 minut :) Dejanu je že drugo leto zapored uspelo priti med top 30 z odličnim 29. mestom. Z rezultatom 8:59:53 je dokazal, da je res spada v sam svetovni vrh. Drugače pa res čisti užitek takole spremljati takšno tekmo v živo. Mogoče enkrat..

Med 10-urnim ležanjem + sedenjem + razgibavanjem + hranjenjem sem si obljubil (morali na čast), da se naslednji dan podam na izlet. Ob listanju "slane" literature v družbi prve kave na sončni terasi kafiča za vogalom, me povleče proti morju. Ker me je kava stanjšala za 3,5€, se odločim, da namesto dodatnih stroškov z metrojem, raje naredim daljšo "paseđato" proti bližnjim hribom. Pa saj ne, da sem škrt, samo tukaj so cene res 20-50% višje. Zato pazim, da dnevni strošek ne presega limita. Na slušalkah se javi Dino in njegov neponovljivi "oće netko gibat dupeeee!!". Korak postane res mala mal`ca, kurs pa uganka. Drisal sem jo nekam proti severu. Najprej mimo univerze, do študentskega parka, pa mimo fakultete za kemijo.. Všeč mi je, ko začutim srce, kako nabija hitreje. Všeč mi je, ko se poveča frekvenca vdiha. Ko ti po čelu spolzi prva kaplja. In všeč mi je, ko je vroče. Zavijem iz pločnika v park in iz parka v divjino. Pred vznožjem hriba zaman iščem pot, ki vodi na vrh. Zato jo mahnem po svoje. Kasneje mi je bilo žal, saj sem bil med iskanjem poti skoraj na robu paničnega napada zaradi dejstva, da lahko vsak trenutek pričakujem sparing dvoboj s kačo klopotačo. Ali anakondo. No, če bi srečal anakondo, bi bil sicer hud kekec, ampak še vedno bi v dvoboju spušil. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem končno našel lepo shojeno pot, po kateri sem prikobacal na vrh. Razgled pa taaaaaaaaaaak :) Ko sem prišel domov sem ves navdušen nad aktivnim preživljanjem dneva naredil še tekaški trening, v katerega sem vključil še par vaj (nam samskim dečkom je žal treba te gibe trenirat "na suho") za kar mi je ta trenutek žal, ker imam zdaj res težke noge. Še vedno nimam kolesa in zdravega komolca, tako da je tek (poleg intenzivnih vaj za CORE) trenutno edini trening, ki ga delam. Mislim, da čutim tudi kito, zaradi katere sem celo leto počival, tako da moram čimprej vključiti še kolo in hribe. Dva dni počivam :)

Doma sem si skuhal pašto. Moram priznati, da jo kar malo pogrešam. Sploh če se fajn scuzam, ga ni dizla, ki bi me bolje nafilal. Makaroni s slaninco na čebulci, pa frišn paradajzkv, pa mal fete, pa tadziki (to je tista najjača bela omaka, ki ti jo polijejo na kebab in zaradi katere potem dišiš na 100m).. BUM!! Pa je ni blo več.. :)

Jutri se začne zares. Predavanja, zapiski (moje šibka točka), preverjanje prisotnosti (3x lahko manjkaš), delo v skupinah, seminarske, kolokviji, hmbrle hmbrle predavatelji.. jupiiiii! Jutri se mogoče selim v novo sobo.. ampak sem se že prefočkal pri mami Juli. Sem ji obljubil, da bom na obiske prihajal vsak drugi dan v času kosila:)