Mislim, da je prav, da na kratko povzamem sredino ekskurzijo: MALAKA!! Peljali smo se vse skupaj 9 ur, da bi si ogledali manjši vinograd in v napol zgrajeni hali poizkusili 3 vzorce vina. Katastrofa!! In to s predmetom Advertisnig and Communication Management. Al možakar še omenil ni, da lahko vino tudi kupimo.. in potem se je praskal po glavi, ko smo spili vse "vzorce", nič kupili in se spokali na avtobus. Da niti ne omenjam, da se je bilo za to potrebno vstati ob uri, prezgodnji še za take heroje..

V torek sem si privoščil obisk trgovine in domače kosilo. Ki je bilo odlično, mimogrede, le premalo mastno za grške standarde. Feta, paradižnik, čebula, olive, paprika in kumara so se pogumno združili, za skupno dobro moje prve grške solate. Zraven sem si privoščil, kot se za tak obed spodobi, kozarec vina. Bi rade volje napisal kakšnega, pa žal ne vem. Po okusu in barvi je še najbolj podoben refošku.

V trgovini je bila spet komedija. Mislim, da sem angažiral najmanj 8 ljudi, ki so mi pomagali izbirati najbolj okusne dobrine med ponujenimi. Kako pa naj jaz vem, katero olje je tukaj najbolj okusno, katera feta najboljša in katero vino najbolj aromatično.. "zlatni osmijeh" pa "epharisto" vsakih 5 sekund je preverjen recept za "asistenco v tujini" :)

Po letošnji ne-tekaški sezoni, sem se že zgodaj poleti odločil, da v jeseni začnem kot popoln začetnik. Po instant programu, kjer moraš na začetku 2 min teči in nato 4 min hoditi. Po prvem tednu lahko 2 tekaški minuti povečaš na recimo 4 in čas hoje zmanjšaš na 3, itd. Seveda se, majmun, nisem držal obljube, in sem z dokaj dobro dozo kondicije še od poletja, kot na krilih, letel po parku gor in dol. Samo da je bil pulz nad 90% in da sem dihal na polno. No, zdaj lahko počivam. Najmanj en mesec. Ta zoprna kita me heca že skoraj 2 leti, tako da počasi začenjam dvomiti v to, da je res moja. Ogromno časa sem vložil v dokaj zamudne vaje, ki naj bi to težavo rešile, a ne zaležejo. Zdaj dneve zaključujem z "suhim treningom". Kar je po eni strani mogoče celo prava pot. Mogoče je pa to trening, ki ga v bistvu zdaj potrebujem..

Če že ne morem teči (in kolesariti in plavati), bom pa hodil. In to "žešče junačko". Začenši z nedeljskim (upam da) celodnevnim pohodom na "hribovje SZ od Aten". Spogledujeva se že nekaj časa in komaj čakam, da se v nedeljo spoznava..

Petek zvečer. Svoje čase, ko smo bili še vajenci za omladince, smo komaj čakali, da pride ta petek. Z Jašatom sva imela še posebej zanimive ekspedicije. Ob 18-ih v Vito po liter Metliške in Bibito Tropic, ker je bilo treba biti ob 22-ih že doma. Ajme, kakšni spomini. Potem pa s skuterjem na klopco na Marof, ali pa pred "Trdinca", ali pa na Loko. Ko sva napredovala do tečajnikov, sva imela obdobje Lire. Vsak dan po šoli tja na kavice in škatle cigaretov. Ob vikendih pa k Baškimu na bambuse. To so res lepi spomini in res je neverjetno, koliko "težkih" sva tam predebatirala. In potem sem jaz spoznal deklco, pa je šlo vse v tri..

Zdaj sem brez deklice, zato sedim doma in preživljam kvaliteten čas s sabo. V bistvu iščem izgovor, da opravičim svoj "not-party mood". Pa ga v bistvu ne najdem, ker ga ni. Preprosto ti določene stvari v enem obdobju pašejo in drugič ne. Zadnje čase pogrešam svoj čas, ko ne rabim plesat po ritmu, ki mi ga narekujejo drugi. Mislim, da sem se razvadil letos poleti, ko sem res živel točno tako, kot sem si želel. Imel sem ogromno časa, ki sem si ga razporejal, kot mi je najbolj ustrezalo. Zjutraj na bazen (čeprav letos ni bilo tako luštno kot lani, predvsem zaradi komolca), dopoldne v funkciji vestnega funkcionarja na društvu in na kofetkih pri Katki, popoldne pa nepozabne ure na kolesu. Matr, kako pogrešam letošnje poletje. Še jedel sem lahko, kar sem si zaželel. Mislim, da tega mami nisem nikoli povedal, ampak to mi je res ogromno pomenilo. Vedno, ko sem prišel iz treninga, je naredila točno to, kar sem si zaželel. Ko sem pritekel na teraso, me je vprašala, koliko časa se bom še zvijal po tleh, tako da je bil tajming v kuhinji vedno v sekundo. Noro! Zvečer včasih na vaje ali pa zgolj na rehidracijo med prijatelje, ob izdatnem kilometru na števcu pa kar naravnost v posteljo. Če se mojim trem nisem zahvalil osebno, je tole vsekakor primeren trenutek za to. Da ste mi pustili, da sem..

Tukaj je drugače. Dnevi bežijo, kot Sikoškov ta`starejši na vzponih na klance. Včeraj je bil ponedeljek, jutri bo nedelja. Še par krat tako, pa bom brisal solze med izenačevanjem pritiska v nizko cenovnem čarterju. Mogoče zamujam nepozabni "pena party super duper nude hot sexy žur" in kakšno na pol zavestno Francozinjo, ampak tukaj in zdaj je popolno. Klapa, kozarec refoška, misli in tipke..

Vedno me v življenju spremljajo obdobja. Od teh letnih, do precej osebnih. Mislim, da sem trenutno v "akustičnem" obdobju. Glasba mi zadnje čase pomeni skoraj preveč. Paše mi mir, tišina, izbrana glasba, prepovedane misli, večeri v solo, nenormalno hitra hoja po ulicah, ko se mi zdi, da prehitevam svet. Biti sam sem vajen. In če čisto po pravici povem, je najlažje biti sam. Precej težje se je prilagajati, smejati, ko je to pričakovano, odgovarjati na vprašanja, hiteti na dogovorjeno mesto ob dogovorjeni uri, piti, kar pijejo ostali in plesati takrat, ko to hočejo drugi. Po možnosti na debilne komade. Skratka, biti ne ti.

Prvo leto v Mariboru, sem bil fotograf. Sam v garsonjeri, brez družbe (sebi, kot mislečemu človeku primerne) in brez pravega razloga za obstoj. Takrat sem imel veliko časa zase in svoje misli. Čeprav je bilo to najtežje obdobje v moje "evolucije", sem iz njega potegnil največ. Takrat sem se naučil biti sam s sabo.. OMG (kratica, ki jo uporabljajo omladinci za frazo "Oh My God"), tole je bilo pa res globoko. Pa da ne zavrtamo do nafte.. Preostanek tedna je minil v ritmu "Dina i prgave familije" na ulici in v ritmu Norah zgodaj zjutraj in pozno ponoči. Več ali manj je flora v favni in mentalno nad fizičnim. Razen srca, je vse na svojem mestu. Ne vem. Mogoče je tako najbolje, pa čeprav težko.. najtežje....

Predavanja se vrstijo kot Slovenci na Petrolu večer pred podražitvijo dizla, prav tako pa se nabirajo tudi zadatki in literatura. Ta vikend moram nadoknadit za nazaj, tako da ne bo dolgčas. Paris me je spet pohvalil, ko sem ob koncu predstavitve seminarske naloge dveh sošolk, zastavil bistveno vprašanje: "Excellent Juri! Excellent!" Hehehe... zakon.. obljubim, da prilepim eno najino "hug" fotko :D

Saj ne pišem tako veliko.. to se samo zdi, ker je kolonca tukaj na blogu tako ozka :D tole vse skupaj, recimo, še za en uvod v seminarsko ni :D hehehe.. živeli..

Za uvod povzetek vikenda. V petek siesta, v soboto pa počitek po naporni siesti. Pa ni bilo čisto tako. V soboto se je Alex, kot vsak dan do danes, dogovoril s prijatelji, da se dobijo, potem pa mene masira, da grem zraven, ker je drugače njemu dolgčas. Pa se je ob mojem že-ne-vem-katerem negativnem odgovoru znašel in italijane povabil k nam domov. Pricapljala sta Marinka in Stefano, vsak s svojo četrtinko uvodnega kursa angleščine v žepu, in smo odprli pive. Po dobri uri ogrevanja okoli 1h zjutraj pade odločitev, da gremo "na packe". Prepričamo še Niki in že smo v metroju. Nedaleč stran je res zanimiv prostor, ki ob izdatni megli liči na metelkovo, nabit s fensi lokali. V enem ZZ Top, v drugem Abba, v tretjem Gasolina, v četrtega pa mi. Nek smešen tehno, vsi v oblekah, vse pa na pol gole. Na vhodu, dva izrodka s prevelikim obsegom vratu za serijsko številko kravate, ki nevarno premerita vsakega od pete do glave, vsako pa samo od pasa do vratu. Mislim, da nam je bilo kar vsem rahlo neprijetno, po moje predvsem zaradi pomanjkanja promilov v obtoku, zato ne bodi si ga len, takoj za šank. Tam pa logistika na vrhuncu..

Ker se zaenkrat še počutim kot na počitnicah na morju, rad malo eksperimentiram in si privoščim kaj novega. Zato se odločim za Juice-vodko, klasiko med "hitro učinkovitimi" tekočinami, ki si jo, vsaj v Sloveniji, privošči veliko omladincev. Najbrž se sprašujete, zakaj to izpostavljam? Zato, ker je poceni! Guess again.. Najprej sem se rahlo nasmehnil, ker sem bil prepričan, da se heca. Potem sem ga še dvakrat vprašal, če mi je računal samo mojo pijačo. Potem sem hotel preklicati naročil, a ko sem videl, da je začela možakarju utripati vratna žila, sem le pljunil.. 8€.. za Juice-vodko.. Seveda sem se s tem zadovoljil za nadaljnih 5 ur cepetanja ob dokaj prijetnih zvočnih vibracijah in malo manj prijetni izostreni sliki..

Zanimivo je, kako se podobni ljudje med sabo povohamo. Zase lahko trdim, da imam ta občutek za ljudi že od nekdaj. Enostavno vem, kaj lahko od koga pričakujem, kakšne vzorce obnašanja ali vrednote in kakšne reakcije na določene impulze. Obstajajo seveda tudi tisti bolj skrivnostni, a glavnina je znana. Prav zanimivo je, predvsem v neznanem, novem okolju, spoznavati ljudi. In res spoznaš svašta. Na srečo, sem danes spoznal sošolko, ki se mi je že od prvega dneva zdela zanimiv lik. Med predavanji vsakih 5 minut potegne iz torbice majhen blokec in barvice in si nariše nekaj lepega, včasih napiše stavek ali dva in pospravi blokec nazaj. Očala po zadnji francoski alter modi, seveda prevelika. V pusti sivi oblekici, ki ne doseže kolen in na pol spetimi lasmi, zgleda kot iz stranske vloge mladinskega "art" celovečerca.

Mimogrede, imam manjšo težavo s spoznavanjem novih ljudi. Ne vem zakaj, ampak mi to predstavlja veliko muko. Morda zaradi klišejskih vprašanj, mogoče zaradi že stokrat slišanih odgovorov, iz katerih v bistvu nikoli nič ne izveš. Samo nepotrebni novi podatki, za katere je prostora zmanjkalo že pri uvodni uri zgodovine v srednji šoli. Dany, Marlies, Jorgos, Monica, Alen, Kively, hmbrle hmbrle.. Ljudi, ki mi niso zanimivi, si ne zapomnim. Mogoče se mi zato zdi "prisilno spoznavanje" še posebej mučno, ker že preden stegnem roko vem, da si ne bom zapomnil imena, kaj šele njegove/njene najljubše barve.

Pri Magdot je bilo seveda drugače. Francozinja, zanimiva na 100 metrov. Med pavzo predavanj Personal Selling and Sales Management (eden boljših predmetov tukaj) sem se pred objektom (kot bi se izrazil famozni Karlito) osamljeno prestopal, kot zadnji praslovan na suhem, s čimer sem ji po moje padel v oči. Pogumna punca (take mam rad, ker sem jaz po navadi reva) je pristopila in izdavila tradicionalno/internacionalni hellowhatisyournameand.. Juri from Slovenia :) Mislim, da bom o najinih skupnih dogodivščinah še pisal. Rabim eno prijateljico, za klepet v parku, za kofete med pavzami, za izlet na otok, za unikatne žure, za.. nekaj edinstvenega, nekaj neponovljivega. Tega mi tukaj, sploh v družbi tipičnih in stereotipnih, manjka.

Danes gremo s faksom na ekskurzijo. Mislim, da je popolnoma brezpredmetno razpredati kam, ker itak vsi vemo, da če se gre s študenti kam na izlet, se gre v vinsko klet. Pa mogoče še v kakšno večje podjetje, pogledat kako se stvarem streže v praksi. Ampak se potem v vsakem primeru najde nekje blizu še eno vinsko klet, tako da si študentje vsaj zapomnijo, da so bili sploh kje na ekskurziji. In kdo je najdlje bruhnil. In da so na avtobusu scali v flaše od Fruca, ker šofer ni hotel ustaviti vsake 5 minut. Jupi ja jej..