MATI PRIHAJAM DOMOV IN JOČEM OD SREČE!!

Ko že z enim očesom komaj listaš slajde po ekranu, "navdušeno" vzdihuješ, med tem, ko obračaš strani debelih knjig in gneteš liste zapiskov ... zapiska telefon in prejmeš najboljše možno sporočilo na svetu iz Ljubljane! Nejc, vse tele tvoje duhovite MMS-e ti ne pozabim nikoli!! Motivacija je spet na 99%!! :)

FOTOGRAFIJA: Nejc Čampa

Počasi lezemo proti cilju. Skoraj vse seminarske so pod streho, izpiti pa že v štartnih blokih. V petek dva, naslednji torek dva in potem še ena sladica (Parisov Industrial Marketing) v začetku Februarja. Tukaj se res ne dogaja nič kaj pretresljivega*, zato sem se odločil, da en post posvetim vsem, s katerimi sem več ali manj na vezi (vrstni red omenjenih je seveda povsem naključen).

Čampi je ves ponosen poslal MMS s fotko nove bunde. Mislim, da ima pri tovrstnih nakupih podobne težave kot jaz - rad bi kupil najboljšo za najmanj denarja. No, seveda se po nekaj časa cenovni prag dvigne, saj ugotoviš, da se za malo denarja pa res ne splača kupovati tehničnih oblačil. Sploh ne za ekstreme, v katere se boš podajal. Kakorkoli, čestitam ob tem koraku v "svet zaščitenih". Še vedno se na široko izogiba zadnjim šolskim obveznostim, ampak ker vem, da tudi ateta kdaj pa kdaj zanese med te strani, moram poudarit, da tako odločnega študenta še nisem srečal in da sem globoko prepričan, da bo diploma na mizi prej kot prva penzija.

Sikstifajvr je vsak dan bolj skuštran. Na sumu imam eno s spretnimi prsti, čeprav se sam odločno brani, v stilu "baba je dobra za dve stvari". Postal je član jadralske ekipe Fakultete za pomorstvo in promet, ki že nekaj let zaseda sam vrh lestvic na slovenskem regatnem polju. Zadnje dni se ukvarjava s tem, kako tempirati njegov obisk (jaaaaaaaaaa, na obisk prihaja) in vse ostale obveznosti, ki jih ima doma (ja, je treba malo uredit vrt, pa živo mejo obrezat, pa garažo pospravit). Kar naenkrat obstaja možnost, da se prihod domov zamakne za kakšen teden.

Z Mihatom sva se dogovorila, da mi bo v bodoče pomagal kot osebni trener, predvsem pri  teku in plavanju. Za mano so prvi tekaški treningi in več kot presrečen ugotavljam, da se noga večino časa strinja z mano. Miha je med drugim pred kratkim postal tekaški trener v Triatlonskem klubu Ljubljana, zdaj se pa spravlja delati še licenco za vaditelja plavanja in vaditelja triatlona. Kaj reči drugega, kot GO MIHA!!! Ogrevalne 100-ke dela v 1:25 (moj max lansko zimo po pol leta plavanja je bil 1:20:), na biciklu že vztrajno nabira aerobne kilometre in laufa, kolikor mu dopušča zoprna poškodba na ahilovi tetivi. Pazite se, triatlonci.. Miha bo letos HUD!!!

Ata mi še kar vztrajno pošilja More, za kar sem mu res hvaležen sto na uro. Ma, ni boljšega, kot dobra "domaća" beseda o morju in vetru ob dobri jutranji kavi. Zadnje čase preživlja v pripravah na priprave za pripravljalno obdobje za letošnjo sezono. Sicer je obljubil, da bo začel migat, ko se vrnem, ampak vem, da si ne bo dopustil, da ga že na prvem treningu "nesem" z levo roko, tako da zagotovo na skrivaj pridno nabira tekaške kilometre in se ob polnoči brez slabe vesti odpove žlički Nutele. Jea right..

Mama se je neki razbolela, ampak tako dobro zgleda, da ji tega nihče ne verjame. Mislim da ji manjka predvsem kakšen podaljšan vikend na ulicah Zadra. Ne vem, zakaj se ljudje tako težko odločijo za guštanje. Slabe tri urce, pa si na vodi. Webasto daje ritem srcu, klapa pa tisti pravi okus Malvaziji.

Sestra mi lajša "težke" dneve tako, da me "prijazno" pošlje pospravljati sobo, ko ji jaz pojamram, da mi je včasih tudi težko. Odlično je imeti razumevajočo družino, ki razume, da si osamljen, če si skoraj pol leta brez familije, prijateljev, doma.. neprecenljivo.

Šini se vsake toliko oglasi s kakšno cenzurirano izjavo, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni prestala moralnega sita njegove blogo-cenzure (čeprav iskreno vsi malo dvomimo, da Šini ve, kaj je to morala). O njemu ne bom izgubljal besed, ker jih že sam preveč, vam pa rade volje ponudim link na njegov multiupdejtan blog - http://www.sinigoj.com/.

Moji "bratje Slovani" so zaključili izmenjavo v Bratislavi in pobrali zavidljiv izkupiček izpitov. To pa bodo počitnice. Jaro in Polona še brusita krivine na smučkah, Rok se bo pa nagradil z novim prenosnikom. Dogovorjen je tudi že prvi "reunion" žur v parku v Mariboru. Rok prinese kozarčke, mi pa vse ostalo (zato ker je nazadnje on poskrbel za vse in ostalo).

Zadnjič sem klepetal z babi, ki je vsak dan videti mlajša. Res, prav super zgleda. Kot vedno, skrbi za družinski prirastek in svoj mali vrtiček. Prejšnji teden je bila zadolžena za omladince "košeniške leve", ker sta se Miha in Darja za dober teden podala na izlet v Njujork. Uaaaaaau.

Šmihelska babi in dedi sta tudi super, kot vedno nasmejana, zadovoljna, dokler ju ne vprašaš, kako sta. Potem je pa kar naenkrat težko in vse začne boleti. Babi malo popiska (njen legendarni na pol prikriti žvižg) in dedi zmaje z glavo ter si popravi hlače, ki mu vedno zlezejo do pol riti.

Vesni, Maruši, Dolores, Ingi, Nini in Mojci, Petji, Nejkotu, Jakatu in vsem ostalim dobrim dušam, ki se tu pa tam oglasijo in ki sem jih namenoma ignoriral, tokrat samo uradno maham! Mora ostati še kaj materiala za naslednji post, ker se tukaj, razen študija, ne bo zgodilo nič omembe vrednega..

* ko se ne dogaja nič pretresljivega pomeni, da se ponoči izdatno žura in podnevi izdatno spi - tako ne prihaja do konfliktov v skupnosti ali kakšnih izjemnih situacij v dnevni rutini.

Za vse, ki se kakorkoli ukvarjate, poslušate, zlorabljate, predelujete, ustvarjate, pogrešate ali zgolj ljubite glasbo - predstavljam vam MJUZIKBOX. Spletišče, na katerem nekaj odprtoglavih glasbokuscev odlaga zlat balast. Vljudno vabljeni na zvok!

Saj bi že prej napisal epilog limonade (za vse, ki imate v življenju zgleda premalo lastnih težav, da tako vneto spremljate moje), pa se žal ni zgodilo nič omembe vrednega. Niki ne umre tragične smrti, zabodena sredi spalnice v luži krvi, Alex ne kleči ob njej s krvavim nožem v roki, ki v bistvu ni njegov, ampak od lastnika stanovanja, ki je čudežno izginil za plapolajočo zaveso balkonskih vrat in tudi jaz ne paradiram v zadnjem kadru, na kakšnih sanjskih otokih (recimo Kanarskih), s koktejlčkom v roki sredi plaže, ogrnjen v belo haljo na udobnem ležalniku, z zlatnim osmjehom, tipa "my name is Bond ...". Niki bo morala od zdaj naprej plačevati 100€ več, Alex vneto išče novo stanovanje za naslednji semester, jaz pa malo bolj postrani gledam "šefico", pa smo vsi srečni.

THE END

Najprej ena veliiiiiika novica: s svojim klobasanjem mi je celo uspelo prodreti v svet - natančneje, na najbolj znani spletni brlog, svetovno znanega in priznanega pisatelja, glavnega urednika, prevajalca, umetnika, hišnika, očeta treh otrok, jamarja, ekstremista (tako in drugače), bivšega vojaka in na sploh velikega človeka in dobrega prijatelja, Damijana Šinigoja. Ob tej priložnosti bi se zahvalil, seveda Damijanu, mami, očetu, sestri, bogu in vsem ki me poznajo ... (tudi te tri pikice, ki sem jih avtorsko spremenil v dve, me je on naučil pisati pravilno)

Zdej pa zares. Danes sem doživel pravo grško limonado. Ravno sem prišel izpod tuša, ko slišim, da nekdo prav nasilno zlorablja zvonec pred blokom. Ker sem bil sam doma, pogledam na kamero in vidim temnega možaka v usnjeni jakni, nekam pretirano potnega čela. Seveda, po navodilih "lastnice" Niki, ne odpiram nikomur. Ma ni dal mira, zlumek saleminski (šmihelska narečna), dokler mu ni nekdo iz bloka odprl vrat. Ugasnem vsa zvočna in svetlobna telesa, kot je naročila šefica in se odstranim v sobo. Jasno, ni kar tja v tri krasne visel na našem zvoncu pred blokom in glede na to, da je ravno ogrel zapestje, je vajo ponovil še na vhodnih vratih. Najprej sem se obotavljal, češ, tako razhajkanemu pajdašu pa že ne odpreš vrat. Pa spet ni odnehal. Zato sem odnehal jaz. Najprej previdno vprašam, "who is it?". Odgovor Papadopulus mi sicer ni izrisal prijaznega profila, a glede na to, da se je možakar identificiral, že nima slabih namenov. Ali pač? 

Odprem. Mrcina, kakšnih 110 prisluženih kilogramov, odrine vrata, stopi v stanovanje, se obrne in kot v najboljših vesternih zasope: "Niki!!" OK, najprej mi otrpnejo noge, potem želodec in preden mi otrpne še jezik izjavim: "hello, I am Juri from Slovenia". Bi stegnil tudi roko, pa je bila že trdno ukleščena v ostanek kipa, ki je sredi dnevne sobe strmel v to gmoto grškega mesa. "No Niki" je bilo vse kar sem v naslednjih par minutah lahko lajal za njim, med tem, ko je naredil pravo FBI preiskavo po sobah, kopalnici, kuhinji.. Ker sva ugotovila, da bo lažje, če se sporazumevava z rokami, sem še enkrat nadzorno pokazal, da je ni doma. Kmalu zatem, je George proti meni stegnil mobitel, iz katerega je na ves glas kričala gospodična, v nekakšni "tarzan" angleščini. Po desetih minutah sem ugotovil, da se spodobi, da v telefonskem razgovoru obe strani spuščata zvočne signale, zato sem se opogumil in ji poizkusil razložiti, kako in kaj ...

Dolga zgodba, potne roke in želodec v grlu. Izvedel sem, da se moja šefica, ki to jasno ni, ne javlja lastnikom že lep čas. Ko je gazda želel priti v začetku decembra v "check" se mu je enostavno nehala javljati. Zakaj? Zato, ker ji je fino. Za Alexom plačujeva njej 600€, od česar plača ona naprej lastnikom 500€. Vrhunsko! To je biznis! Najameš stanovanje, jamraš latnikom, da si sam in da nimaš denarja, najdeš dva, po možnosti tuja, izgubljena študenta, ki pojma nimata kako in kaj, kasiraš junačke pare in živiš zastonj!

Kako se bo limonada končala seveda ne boste izvedeli danes, ampak v naslednji sezoni. Je pač treba skrbeti za to dramatično nihanje, kot recimo nekoč v Santa Barbari, ko je bil vedno v zadnjem kadru na koncu serije nevarno visok ton, ki je kar trajal in trajal, kamera je pa zmrznila na najbolj šokantnem izrazu na obrazu igralca, ki je strmel ... tja!

Sicer je limonada, kot vsaka druga, dolgočasna in razen če niste gospodinja, ki med likanjem rada doživlja vzburjenja ob spremljanju težav iz življenj drugih, ste po vsej verjetnosti že premaknili na drug program. Za tiste, ki ste vztrajali, se pravi gospodinje in vsi ostali (gospodinje, ki si svojega poslanstva zgolj nočete priznati) pa še kratek nauk ...

Kaj se lahko naučimo iz tega dela? Da ima laž najkrajše noge na tem svetu. No, mogoče si delita prvo mesto s Kučanom. Vedno, ampak res vedno, pride vsaka laž na plan, pa če ste še tako sigurni v nasprotno. Mene je ta nauk doletel precej zgodaj in do takrat naprej je življenje ... nekako simpl ...