Na Isotku ništa novo! No ja.. mimo je prvi kolokvij, na horizontu novi zadatki kar se tiče nakucavanja po tikovnici (prijavil sem se na 6. predmet, Business Strategy - reading course, upam da mi go bodo potrdili.. deadline za oddajo 1. poročila od 4-ih je v ponedeljek), potencialna jadralska ekipa za par offshore regat (dečki jadrajo na starem Dehlerju 34 in pravijo, da je še 5-6 regat letos na katerih bi se jih lahko pridružil), bližajoči se izlet na podeželje (jutri po predavanjih šibava z Alexom na obisk k njegovim v Kalkido), novi stiski rok in.. Da najprej naredim "krajši" uvodni govor. Ne vem zakaj, ampak za take stvari moram vedno najti neko sprejemljivo opravičilo.

Preden sem odrinil na jug, so mi na veliko veselje in zadovoljstvo mene in moje prijateljice Mimi (prasica kasica), ki se je po dolgem času spet najedla kot prava packa, najbližji porinili v žep nekaj dinarčkov za na pot. Vsem sem se seveda iz dna srca že zahvalil, pa naj še enkrat izkoristim to priliko, da jim pošljem enga lupčka kar tako, preko tipk. In kar naenkrat je Mimi dobila nazaj tisto lepo rožnato barvo v lička in jaz nove plane, kaj in kako s kapitalom (to mi že od nekdaj predstavlja težavo, ker po navadi že v naprej vem, v kaj bom investiral in potem varčujem točno toliko časa, da si lahko to privoščim - Mimi to ni najbolj všeč, ampak ka pa baba ve!). Če po pravici povem, si kakršnih koli novih prilivov do nadaljnjega nisem obetal, tako da tudi planiranih investicij ni bilo na obzorju. No, ko sem se pakiral, sem imel veliko željo s seboj vzeti kitaro, ampak je bila situacija s prtljago že tako pretežka, da sem projekt kar takoj opustil (kot par idej pred tem, od kolesa pa do gojzarjev recimo). Po tihem sem upal, da bom v Grčiji našel kakšno ekipo, ki bo vsaj toliko muzičko obarvana, da bom lahko tu pa tam kakšno zabrenkal.

Pa je (na srečo) nisem. Sem pa zato na vogalu ulice, kjer živim, našel trgovinico z glasbili. Lastnika sta dva dečka, oba muzičarja, kitarista. Špilata v par bendih, nekaj akustičnih projektov in nekaj tršega repertoarja - skratka, znalca ki znata guštirat. To sem opazil že po tem, ker je bila trgovinica vedno prepojena s sočnimi zvoki kitaristov, ki so prihajali in odhajali kot stranke v kafiču. Vmes so si skuhali kofetk in zarolali tobak, kakšno rekli in zašpilali. In ker je trgovinica na poti domov iz faksa (kamor hodim vsak dan, mama), sem postal tudi sam redna stranka. Malo sem firbcal, malo igral, malo poslušal, ogromno spraševal o materialih, o znamkah, o kvaliteti, skratka dečkom sem spreminjal barvo las iz rjave v sivo. No, z enim sva se imela prav fino, med tem ko sva poizkušala prevajati njegovo angleščino v mednarodno različico le te. Pa kitare klasične, pa kitare akustične, mahagonij, solid sitka top, pa Rosewood, pa rebra, pa spet malo o klasični, pa o cenah in popustih..

Mimogrede moram priznati, da imam res rad ta "predkupni paritveni ples". Ne vem zakaj, ampak to mi je prav poseben gušt, ko o vsaki stvari poiščem najmanjšo podrobnost in se ob tem marsikaj novega naučim. Da ne govorim o nabiranju mnenj pri vseh mogočih znalcih in glumcih. To je najlepši del pri nakupu česarkoli, zato pri meni le ta traja tedne, včasih tudi mesece. Ko enkrat kupiš si se že zajebal ali pa ne. V vsakem primeru evforija čez nekaj časa izgine in ostane ti samo "izdelek". Tako kot v ljubezni. Samo da ti v tem primeru ostane "izdelek", ki začne z leti spreminjati svoje lastnosti. In kljub tvojemu vztrajnemu prepričevanju prodajalca, da si ti kupil nekaj čisto drugega, doživljenjska garancija ne krije zamenjave..

Že nekaj let sanjam o tem, da bi si kupil "eno lubico". Tako ta`pravo. Akustično, iz lepega ne lakiranega mahagonija, umirjenega in globokega tona. Pa je bilo vedno do sedaj tako, da so bile druge investicije prioriteta, ali pa je bila Mimi tako shujšana, reva, da se je še vprašati nisem upal, kako stojimo z cekini. Potihem sem upal, da si jo bom lahko privoščil za konec študija, ali pa za prvo plačo, ampak sem slednjo že razdelil med naša ministrstva, tako da "ništa od toga". No, zdaj je po zaslugi vseh mojih (HVALA!!!!) drugače in mislim, da sem naredil pravo potezo, ko sem si kupil najboljšejši možni doživljenjski "spominek" na vse moje najbližje in na tole grško odisejo..

.. blazinice krvavijo in duša joče, ob teh resnično sanjskih vibracijah ..

Kako malo je potrebno, da je Juri srečen..

.. hvala Ata!

Spet je cel teden naokoli. Pa sem si rekel, da ne bom več delal tedenskih premorov s pisanjem, ker je potem vedno preveč vsega za eno objavo in je vse skupaj brez nosa in riti. Ampak "takle mamo" tukaj, malo pada, malo sije. No, zadnje dni več pada. Pa še dež nam dobesedno mehča kožo.

Ko sem se v torek podal na izlet v mesto, sem predvideval, da bo padel dež, zato sem vzel v sabo dežnik. In če bi vzel s sabo namesto dežnika sekret papir, bi bil rezultat v obeh primerih enak - moker od A do Z (ker tukaj ne poznajo strešic.. mimogrede, kako čudna beseda je "strešica"). Čez pol ure se začnejo predavanja, jaz pa pod vročim tušem mrmram (še ena jako hecna beseda, ki mi je "pregledovalnik besedila" ni podčrtal z rdečo) neke južne, jugo-vzhodne. Ker sem pošten dečko, pokličem Alexa in ga prosim, naj prijatelju profesorju Parisu razloži nastalo situacijo, da pač ne morem iz stanovanja, ker nimam nič za obuti. Moji t.i. urbani gojzerji (na, tele žmohtne lepe besede pa vztrajno podčrtuje) so bili res prepojeni do amena. No, na naslednjem predavanju smo tej temi namenili dobre pol ure. Ne vem, kaj je tako smešnega, če človek iz Slovenije prinese samo ene čevlje, ene teniske in ene tevice. Sklepna misel je bila, da ker v kratkem nimam rojstnega dneva niti goda, mi za božič sošolci kupijo nove čevlje. Da bom lahko normalno obiskoval predavanja..

V petek sva se z Alexom opogumila in na Rokovo vabilo udeležila "popravnega" ERASMUS party-ja. No ja, bilo je lušno, predvsem na poti tja in nazaj. Vse vmes po pričakovanjih - veliko "hellowhatisyour.." in dečki vs. deklice debat. Imeli smo skoraj manjši SLO - renion - našli smo se namreč edini trije "izgubljeni" v Atenah (spodaj na fotki jaz, Katja, Rok the Kent Clark in "enkisejehotelslikatizravensvetetrojice"). Najprej v stanovanju nekih Špancev, potem pa s taksiji v nek študentu prijazen klub, kjer se je stvar samo še nadgrajevala. Bolj se je noč pogrezala vase, slabša je bila vidljivost na ulicah Aten. In v lokalu. In v metroju. In v.. hm, samo jaz tukaj vidim nek vzorec? Zabavno, glasno, utesnjeno, prepoteno, utripajoče, lačno, žejno.. skratka, veliko lepega sem doživel, a vam žal teh trenutkov ne morem opisati, ker se jih ne spomnim najbolje. Edini "trden" spomin je razglednica, ki sem jo kupil za darilo Alexu na poti domov (baje, da sem junačko barantal za njo, pa se gazda ni dal in sem jo na koncu moral kupiti za celih 30 centov). Na njo sem ovekovečil svoj pogled na dano situacijo in za dokaz o dogajanju zabeležil naslednji tekst: "someone is going to sleep here!!.. not very nice.. he is having a sandwich right now.. not very nice.. I love greek army!! I am the guy on the left!!" Fotka spodaj razreši idejo o vojski, ostalo je jasno vse logično in razumljivo..

Ostanek vikenda lagano sportski. Naučil sem se osnove "grškega šaha", igre Tabli ali po mednarodno Backgammon. Veliko prakse bom potreboval, da nabijem tega Alexa. Se vidi, da ima pol krvi domače. Ampak z veliko prakse in malo sreče, bo do Februarja on plačal jančka.

Danes sva se na mojo pobudo podala na izlet na obalo. Do tja pelje tramvaj skoraj brez ovinkov, tako da si v slabe pol ure že na slanem. Obala je sanjska, sama mivka in palme. Tudi pogled seže kar daleč, zagotovo čez vaitapu. V dramatičnih pogojih vetra preko 30 in sonca, ki je sramežljivo kukal izza mogočnih oblakov, je bila doza polna. Vsaj do naslednjega vikenda. Alex je namreč predlagal, da obiščeva njegovo familijo po Atetovi strani. Nekam na sever in malo na vzhod do morja. Komaj čakam..

Alex je res pravi sudoku. Neprestano jamra (ampak res jamra, tako, na glas), da mu je dolgčas. Da nima kaj za početi in da ima polno aktovko tega fejsbuka in da hoče imeti spolne odnose, takoj! A bejš! Ko je doma, visi na internetu in vsake 10 minut lahko slišiš nekakšen avstrijski hmbrle hmbrle na koncu katerega sledi res oster "šajseeee".. Saj bi mu rade volje predlagal kakšno aktivnost, pa je tip res smešen - nima hobija, ne ukvarja se z nobenim športom, ne bere, ne gleda nadaljevank, pa še hodi počasi kot želva. Ko smo že tukaj, glede tega zadnjega se moram res olajšat na tipkah! Vedno, ko hodiva kam, hodi 5m za mano. Pa ne, da ne zna hitreje, samo sanja. Ampak res sanja. Danes je na vsak način vztrajal, da greva dol iz tramvaja prej in da zadnji kilometer hodiva. S čimer bi se več kot strinjal, če ne bi poznal njegovega turbo tempa. Pa sem popustil, kot vedno pri najinem odnosu. Pa mi je bilo kmalu hudičevo žal. Ampak je bil doza že tako polna, da sem mu med 5-im prerekanjem o tem, ali naj greva s tramvajem ali peš povedal, da lahko hodiva, če bo hodil z nekim človeškim korakom. Pa je samo malo prikimal, pa sva zakorakala.

Mimo marin, mimo fensi barov in klubov, mimo jadralnih klubov, mimo plaž, mimo res imaginarne scenografije na obzorju, pred katero pa se je razvijala prava drama. Jadrnice v objemu valov takve i onakve, ene na polna jadra, ene na motor. Omladinci/ke v neoprenih škripajo z zobmi in se premraženi tresejo z nogami namočenimi v slani lužici svoje sulice. Kar nekaj pogumnih še z lansko zimsko zalogo pod kožo v vodi veselo čofota. Veter nama prodira do kosti. V krvi zagotovo preveč endorfina, a vseeno manjko kofeina. Skrila sva se v prijeten kotiček na plaži, spila vsak svoj kofetk in maštala. To mi je res všeč pri njemu, da zna biti v tihi družbi. Sva lahko po cele minute skupaj tiho in nama je obema prijetno. Odlično..