Vse manj je dobrih gostiln, vse manj je dobrih ljudi. No, vsaj jaz jih ne srečam vsak dan. Kar me v bistvu niti ne čudi, sploh v velikem mestu, kjer je vse skupaj ena sama borba. Borba za prosti šalter na pošti, borba v vrsti za kosilo na faksu, borba za dobre seminarske naloge, borba za sedež v zadnji vrsti in za nekatere borba za preživetje na hladnem, kvadratnem metru betona. Zadnje dni je predvsem aktualna borba na ulicah Aten. Pa da ne bom še jaz zavajal, bolj borba na ulici v Atenah. Namreč, ni težko prikazati, kot da celo mesto gori in kot da vlada pravi kaos, le dovolj posnetkov istega dogodka posnameš iz različnih kotov, pa je. Protesti so v bistvu razgrajanje par sto omladincev, ki sebe radi pubertetniško poimenujejo anarhisti. Vse skupi je namreč en navaden velik "bulšit". Borijo se za frišn luft in mehek sekret papir. Gre samo za to, da se garbajo. In da je akcija. Sej, najlažje je pa dolgcajt preganjat tako, da razbijaš po mestu in bežiš pred policijo. Priznam, tudi meni je med bližnjim soočenjem s policijo pred nekaj dnevi adrenalin pokrovko dol vrgel. No, pa da se ne razpišem preveč o teh majmunih.

Govoril sem o dobrih ljudeh. In kako malo jih poznam, kaj šele da bi jih srečal v tako velikem in hladnem mestu. Pred nekaj tedni sem sem se, kot je bilo to v navadi rutine "starega sisteme" iz Maribora, znašel sredi alpinistične trgovine tipa Iglu Šport. Ne vem zakaj se v takšnih trgovinah počutim tako blaženo, tako umirjeno in srečno. Fetiš, verjetno. No, med tem, ko sem skrbno pazil, da ne kapne kakšna kaplja sline na artikle, sem se spomnil, da bi mi prav prišel kakšen zemljevid atenskega gorovja (nazadnje sem se zgubljal kot blesav in na koncu "solo vzpona" prihribolazil na vrh po široki asfaltirani cesti). Po krajši telovadbi z rokami in serijo zahtevnih grimas se je le našel trgovec z opravljenim "šnelkurzom" angleškega jezika. Ko sem mu razložil težavo, se mu je kar nasmejalo. Impresioniran nad dejstvom, da obstaja nekdo, ki je prišel v Atene na študijsko izmenjavo in ki si želi videti atensko hribovje, mi je takoj ponudil pomoč. Obljubil je, da mi bo fotokopiral par strani z zemljevidi iz zajetne knjige, ki si jo je sam kupil že pred leti. Seveda sem bil totalno navdušen nad njegovim entuziazmom in dobro voljo. Dogovorila sva se, da se oglasim čez par dni..

Danes sem se ponovno odpravil v trgovino. Še preden sem vstopil me šokira nasmejan pozdrav "Ooo Juri, I have been waiting for you!". Nikos je iz predala potegnil velik špeh papirjev, jih zložil na pult in začel uvodno predavanje. S podrobnimi opisi in priporočili o najbolj primernem transportu, dostopih, zahtevnosti in zanimivostih me je popolnoma fasciniral. Seveda sem mu predlagal, da kakšno turo narediva skupaj, kar je z veseljem sprejel. Priznal je, da ima čas samo v nedeljo, saj vse ostale dni dela v trgovimi. Med kasnejšim "fetiš šlatanjem hardshell-ov" mi je priznal tudi, da je eden boljših med zaposlenimi, saj po navadi večino plače ne uspe odnesti iz trgovine. In hkrati mi je prišepnil tudi, da naj me ne skrbijo cene na etiketah, da to ne velja zame..

Dejstvo je, da slabi ljudje ne hodijo v hribe. Tam ni prostora za slabo voljo, za nerganje in slabe misli in za slaba dela. V hribe se zatekajo nežne duše, ki v gorski samoti in tišini najdejo nek notranji mir. V hribe dobri, pošteni ljudje, ki se ravnajo po zakonih narave, ki spoštujejo nepisana gorniška pravila in bonton. V hribe hodijo dobri ljudje. Mogoče je ravno zato med hribovci tako priljubljena tista Šifrerjeva, o gostilnah in ljudeh..

Moram priznati, da ko se pogovarjam s prijatelji ali sorodniki sem vedno pameten, kako je treba vsako lepo nedeljo izkoristiti za pošteno dozo frišnega lufta in balzama za oči - Gorjance. Vedno pametujem, kako tak izlet v človeku prebudi določene občutke (razlog za to je povsem kemične ali fiziološke narave, saj gibanje in pospešen ritem srca povzroča tvorbo velikih količin endorfina - "hormona sreče"), ki jih drugače ne doživi in da je treba vsako nedeljo izkoristit za tovrstno aktivnost. Prevečkrat sem samo pametoval o tem in sam vsako nedeljo po navadi dolgo spal, saj je bila skoraj vsaka t.i. nujna sobotna socializacija naporna in dolgotrajna. Kljub temu lahko ponosno, na prste obeh rok, pokažem letošnji saldo. Tukaj so hribčki tudi visoki in končni efekt skoraj tako dober kot doma. Upam, da boste poslušali moj nasvet in od naslednji priliki obuli gojzarje in zaorali v "celca" še namesto mene.. pogrešam Gorjance!

Ko je že govora o dobrih ljudeh, ne morem mimo g. Fizioterapevta, katerega sem danes (upam da) zadnjič srečal. Po 4-ih tednih terapije je roka 100%! No, nisem je še začel obremenjevati, ampak občutek je odličen. Možakar me je 8 krat sprejel brez termina, preko vrste, porabil 15 minut za terapijo in nikoli niti omenil plačila. Verjetno gre skoraj več kot 50% hvale za vse skupaj Nikosu, a vseeno je g. Fizioterapevt tisti, ki mi je rešil komolec in vlil upanje, da se pa mogoče le uresniči ena skrita želja iz pisma Dedku Mrazu..