Najprej ena veliiiiiika novica: s svojim klobasanjem mi je celo uspelo prodreti v svet - natančneje, na najbolj znani spletni brlog, svetovno znanega in priznanega pisatelja, glavnega urednika, prevajalca, umetnika, hišnika, očeta treh otrok, jamarja, ekstremista (tako in drugače), bivšega vojaka in na sploh velikega človeka in dobrega prijatelja, Damijana Šinigoja. Ob tej priložnosti bi se zahvalil, seveda Damijanu, mami, očetu, sestri, bogu in vsem ki me poznajo ... (tudi te tri pikice, ki sem jih avtorsko spremenil v dve, me je on naučil pisati pravilno)

Zdej pa zares. Danes sem doživel pravo grško limonado. Ravno sem prišel izpod tuša, ko slišim, da nekdo prav nasilno zlorablja zvonec pred blokom. Ker sem bil sam doma, pogledam na kamero in vidim temnega možaka v usnjeni jakni, nekam pretirano potnega čela. Seveda, po navodilih "lastnice" Niki, ne odpiram nikomur. Ma ni dal mira, zlumek saleminski (šmihelska narečna), dokler mu ni nekdo iz bloka odprl vrat. Ugasnem vsa zvočna in svetlobna telesa, kot je naročila šefica in se odstranim v sobo. Jasno, ni kar tja v tri krasne visel na našem zvoncu pred blokom in glede na to, da je ravno ogrel zapestje, je vajo ponovil še na vhodnih vratih. Najprej sem se obotavljal, češ, tako razhajkanemu pajdašu pa že ne odpreš vrat. Pa spet ni odnehal. Zato sem odnehal jaz. Najprej previdno vprašam, "who is it?". Odgovor Papadopulus mi sicer ni izrisal prijaznega profila, a glede na to, da se je možakar identificiral, že nima slabih namenov. Ali pač? 

Odprem. Mrcina, kakšnih 110 prisluženih kilogramov, odrine vrata, stopi v stanovanje, se obrne in kot v najboljših vesternih zasope: "Niki!!" OK, najprej mi otrpnejo noge, potem želodec in preden mi otrpne še jezik izjavim: "hello, I am Juri from Slovenia". Bi stegnil tudi roko, pa je bila že trdno ukleščena v ostanek kipa, ki je sredi dnevne sobe strmel v to gmoto grškega mesa. "No Niki" je bilo vse kar sem v naslednjih par minutah lahko lajal za njim, med tem, ko je naredil pravo FBI preiskavo po sobah, kopalnici, kuhinji.. Ker sva ugotovila, da bo lažje, če se sporazumevava z rokami, sem še enkrat nadzorno pokazal, da je ni doma. Kmalu zatem, je George proti meni stegnil mobitel, iz katerega je na ves glas kričala gospodična, v nekakšni "tarzan" angleščini. Po desetih minutah sem ugotovil, da se spodobi, da v telefonskem razgovoru obe strani spuščata zvočne signale, zato sem se opogumil in ji poizkusil razložiti, kako in kaj ...

Dolga zgodba, potne roke in želodec v grlu. Izvedel sem, da se moja šefica, ki to jasno ni, ne javlja lastnikom že lep čas. Ko je gazda želel priti v začetku decembra v "check" se mu je enostavno nehala javljati. Zakaj? Zato, ker ji je fino. Za Alexom plačujeva njej 600€, od česar plača ona naprej lastnikom 500€. Vrhunsko! To je biznis! Najameš stanovanje, jamraš latnikom, da si sam in da nimaš denarja, najdeš dva, po možnosti tuja, izgubljena študenta, ki pojma nimata kako in kaj, kasiraš junačke pare in živiš zastonj!

Kako se bo limonada končala seveda ne boste izvedeli danes, ampak v naslednji sezoni. Je pač treba skrbeti za to dramatično nihanje, kot recimo nekoč v Santa Barbari, ko je bil vedno v zadnjem kadru na koncu serije nevarno visok ton, ki je kar trajal in trajal, kamera je pa zmrznila na najbolj šokantnem izrazu na obrazu igralca, ki je strmel ... tja!

Sicer je limonada, kot vsaka druga, dolgočasna in razen če niste gospodinja, ki med likanjem rada doživlja vzburjenja ob spremljanju težav iz življenj drugih, ste po vsej verjetnosti že premaknili na drug program. Za tiste, ki ste vztrajali, se pravi gospodinje in vsi ostali (gospodinje, ki si svojega poslanstva zgolj nočete priznati) pa še kratek nauk ...

Kaj se lahko naučimo iz tega dela? Da ima laž najkrajše noge na tem svetu. No, mogoče si delita prvo mesto s Kučanom. Vedno, ampak res vedno, pride vsaka laž na plan, pa če ste še tako sigurni v nasprotno. Mene je ta nauk doletel precej zgodaj in do takrat naprej je življenje ... nekako simpl ...

Če ne bi bilo Šinija, ki me vedno spravi v smeh in dobro voljo, pa po navadi tudi v kakšno neumnost, verjetno ne bi danes tipkal nove objave. Nekako ne najdem besed, s katerimi bi opisal zadnje dni. Saj ne, da ni pestro, samo se mi zdi, da se samo trudimo, da mine dan. V pričakovanju izpitov in deadline-ov za še zadnjih 5 seminarskih. Skrajni čas, da mine..

Novoletno rajanje smo preživeli. Smo. Pač, v družbi ljudi, ki smo tukaj, v istem sozu. Nam je pač namenjeno, da se družimo. V domačem okolju dvomim, da bi se navdušeni vabili na kave. No, ampak tako je, take it or leave it. Zadnja zabava leta se je začela na vrhu Aten, kjer smo šli še zadnjič pomahat sončku, nadaljevala na kofetkih in kozarčkih v centru mesta in končala na trgu Sintagma, pred Grškim parlamentom z primernim ognjemetom (grška blagajna je tako prazna, da je to edino pravilno, pa tudi na splošno se mi zdi "vlaganje" v novoletni ognjemet največja neumnost daleč naokoli - po navadi se že po 1 minuti, zaradi dima, nič ne vidi in ostane samo še meglen disco efekt). Med potjo domov sva srečala še dva izgubljena Američana, ki sta navrgla besedo, ki je dala besedo.. in tako smo končali pri nas na šampanjcu in mučni debati. Kakorkoli, mene je "nevljudno" zmanjkalo in sem se ves presrečen odvlekel do svoje postelje..

Alex je hotel še isti dan v Halkido k svoji familiji, čemur sem se seveda, revež kakršen sem bil, upiral z vsemi štirimi. Pa ni zaleglo. Na koncu sem celo njega prepričal, da komaj stoji in da mu bo glava vsak trenutek eksplodirala, a se enourni vožnji kljub temu ni odrekel..

Pri njegovi babici in očetu je vedno pestro. Zakaj? Oče je glavni mafijaš daleč naokoli. Večino časa je pod vplivom, podnevi spi, ponoči pa "gembla" (ne vem kako se reče). Sicer je precej zabavno opazovati njun "prijateljski" odnos (saj takega človeka niti ni možno smatrati kot očeta), fotrove štose in trike. Teh je poln. Skratka, star, odslužen tovornjakar, ki čaka na.. Na to, da podeduje mamino stanovanje, da bo lahko enkrat konkretno stavil v igralnici, najbrž, kaj pa jaz vem. Ko sva bila tam prvič na obisku in sem to prvič doživel, mi je bilo takoj jasno, zakaj je Alex tak, kakršen je. Njegove mame sicer nisem nikoli spoznal, samo kolikor mi je znano iz debate (mama je bila priča Alexovi bivši dolgoletni noseči punci na poroki, za katero njeni starši niti vedeli niso), tudi tam ni vse pod streho..

Zadnjič sem se, zavoljo ranjene morale pohecal, da se bom tukaj zagotovo nažural za celo leto naprej, tako da bo potem mir. Prestar sem že, za tak tempo. In prebrihten. Vedno, ko se gre na žur, pustim levo hemisfero doma, na varnem, da se ne pokvari ob vseh teh "akcijah"..

Tako, Šini zadovoljen (čeprav nisem pisal o jamah ali klobasah), jaz pa odkljukal to "obveznost". Trenutno mi ne gre tole tipkanje, pa tudi v gušt mi ni. Mogoče bo med izpiti spet zabavno pametovati na tipkah, zdaj pa zgolj za cifro..

Vsem, ki tega niste začutili platonsko, sporočam še (pisno), da vas imam rad in da vas pogrešam. Še vedno sem mnenja, da je sreča najbolj celovito čustvo, da je biti srečen najbolj popolno stanje (če je lačen človek, v takem stanju srečen, potem ne potrebuje hrane) in da je to stanje nekaj, kar lahko vsak doseže. Če boste srečni, drugega ne boste potrebovali. Če boste srečni, bodo srečni tudi ljudje okoli vas in seveda (egoistično) jaz. Ne uspe vsak dan, ne uspe vsak mesec.. pa naj vam v 010 uspe čim večkrat! Živeli!