Danes sem se zbudil ob 11-ih, za zajtrk pojedel več, kot ponavadi, si umil in posušil lase s fenom, ogledal koncert Tonija Cetinskega, ob tem spil prvo kavo, šel na sprehod, spil drugo kavo za 4€, jedel nezdravo mastno kosilo, se 5 krat zaljubil, razmišljal o možnih scenarijih hipotetičnih reakcij v kompleksni situaciji, igral kitaro 2 uri, telovadil 1+1/2 ure in hkrati klepetal z Mojco, pojedel ostanek včerajšnjega kosila, pogledal film Gola resnica in poslušal Studio City med tipkanjem tega zapisa. Med čakanjem na sen, bom razmišljal o tem, kako bo ta zapis vplival na tvoj tok misli..

Nikoli nisem posebej rad praznoval Božič. Verjetno zato, ker so ga amerikanerji tako uspešno poosebili z debeluškastim kamionarjem v rdečem kombinezonu. Pustimo to, da je že več mesecev neobrit in da mu pijača že na lička tolče, med tem ko nasmejan malčkom na drsalkah deli "strup 20. stoletja". Kakorkoli, ta praznik miru, ljubezni, razumevanja in podobnih floskul je res beden. Ljudje mislijo, da je treba točno in izključno na ta dan, vsem znancem (in v dobi globalnih spletnih skupnosti tudi neznancem) zaželeti najbolj nemogoče, klišejske in neiskrene parole. Podobno kot za Valentinovo, Dan mrtvih, rojstni dan,itd. Torej, Božič je za tiste, ki ne znajo izražati čustev spontano in potrebujejo za idealističen pogled na svoje bližnje in svet nekakšen razlog. Božiča še posebej ne maram (od danes naprej) še zaradi nečesa. Danes me je prvič v življenju napadel IN UGRIZNIL pes. Tako zares. V meča na levi nogi..

Po jutranjem kofetu sem se ves zadovoljen in poskočen odločil, da naredim trening "klanc", za kazen, ker sem se včeraj, na pol poti do Pentelija, obrnil nazaj in odšel poražen in utrujen domov spat. Prižvižgam domov, se hitro preoblečem, dokler imam še voljo in ugriznem v hrib. Tik pod vrhom sem, nedaleč stran, opazil sumljivega kužata, kako se razburja na "veter in oblake". Ko sem se čez kakšno minuto vračal iz vrha, je bil nesrečnež že na moji poti, tokrat razburjen nad mojim sestopanjem po ozki stezi proti cesti. Ker sem poleg njega opazil "lastnico" (za katero se je kasneje izkazalo, da to ni), se nisem posebej razburjal, samo rahlo sem upočasnil korak in poizkušal delovati čim bolj skulirano. No, pesjan na moje ledene trike ni padal, zato sem se ustavil (kar je seveda potrdilo njegove namišljene sume o čemerkoli že). Bad move. Kot v učbeniku sem roke držal ob telesu, nisem ga gledal v oči, poskušal sem ga pomiriti s "priden kuži", ampak ništa. Gospodična ga kliče in kliče, on pa kot da je gluh. Vedno bližje in vedno bolj agresivno je spuščal glavo med laježem. Na hrbtu je frajersko nabral grbo in ponosno razkazoval zobovje. Njegovo predstavo je prekinil avto, ki je ravno pripeljal po ulici, tako da se je moral cucek umakniti na pločnik, nekam za parkirane avtomobile ne drugi strani ulice. To je moj trenutek, pomislim in se počasi začnem pomikati stran od bojišča. Ma ni dal mira, klinac mali. Prileti za mano po ulici in se mi zapodi pod noge. Jasno je zagrabil za meča, ki so daleč najbolj primernih dimenzij za zobovje večjih psov (zločinec je bil namreč velikosti Zlatega prinašalca). Seveda je takoj spustil in po moje tudi obžaloval, ker je isto sekundo v meni prebudil moj latentni "bad santa" profil..

Po moje sem izgledal celo bolj nevaren kot sam Chuck Norris, ko sem vse svoje znanje borilnih veščin filmsko demonstriral sredi ulice. Ljudje so se v sekundi poskrili z balkonov, nebo se je naoblačilo in strele so švigale naokrog. Začelo je deževati kot na sodni dan. Žile, ki so mi izstopile na vratu, so ob bliskih neurja izgledale kot hudournik v osrčju gorovja..

OK, malo me je zaneslo. Kakorkoli, kosmatinec je fasal en levi nožni kroše in en spodnji nožni aprekat. Z nekajminutnim besnim cepetanjem, kriljenjem z rokami in ustvarjanjem unikatnih, premiernih in tudi na moje začudenje visokih frekvenc, sem mu le dokazal, da sem prevelik zalogaj in da sem zagotovo v daljnem sorodstvu s Chuckom. Ampak res daljnem. Spuščenih uhljev se je obrnil in odplazil nazaj pred svojo hišo, ki jo je v osnovi tudi branil. To se mi zdi še najbolj utemeljen izgovor za ta banalni napad. No, obstaja tudi scenarij, da se je mimo pripeljal možakar rdečih ličk v rdečem kostimu v rdečem kamionu in mu predoziral ČRNO substanco iz rdeče pločevinke.. Kakorkoli, bi šel pa mu naložil še ene dve po buči, pa vem, da mu je že tako dovolj žal. Naš kuža se je cel teden skrival in žaloval, ko je nenamerno skočil bratrančku v obraz. No, dober je bil, da je zdržal eno celo uro "masiranja". Jaz zihr ne bi. Čeprav imam Norrisovo kri..

Tako, zdaj imam vsaj en "ljudski" razlog, zakaj ne maram božiča. Če se spravim razlagat, kako so ljudje stereotipni in kako je Božič produkt globalne ekonomije, itd., me itak nihče ne jemlje resno. V bistvu me tudi drugače ne, pa pustimo to. Glavno, da me razume Chuck..

Preostanek dneva sem preživel pri dohtarjih, ki so me prešpikali po dolgem in počez. Dobil sem tudi antibiotik in brezplačen vikend paket v postelji z obkladki. No, za češnjo na torti so mi še domači preko skype-a namenili par vzpodbudnih o tem, kako obstaja velika  možnost, da sem staknil steklino in da se jutri morda več ne zbudim. Pa nič zato. Sem pomirjen. Danes sem še zadnjič dobro jedel (beri "nepašta", zahvaljujoč božičnemu kosilu od cimre), življenje je pa tako ali tako bila ena velika, sočna, junačko filana potica..

Da ne bom tudi jaz klišejski, vam kar tako brez veze maham in kličem: "VOLI VAS JURI NORRIS ŠVENT!!

ps: za vse, ki še niste spoznali edinega, še živečega Rangerja, obvezno čtivo!! http://www.chucknorrisfacts.com/

Zima v Skopju, Ljubo doma, jaz pa v Atenama. Puhovko lahko brez slabe vesti, za dober mesec, pospravim spet nazaj v omaro, ker tukajšnje dnevne temperature ne padejo pod 18. Za jutri napovedujejo še sonček, ki bo ogrel to đunglo na dobrih 22, tako da - Penteli, here I come..

V Skopju sem ostal do torka. Vlak za Solun odide vsak dan "točno" ob 7:40, tako da sem se v nedeljo zvečer odločil, da še en dan preživim pri Mihatu. Zgodnje jutro sem več kot nasmejan izkoristil za odpiranje pošiljk od domačih. Počutil sem se kot par let star pamž, ko na božično jutro zagleda darila pod jelko. To je bilo smeha. Šventki tamali so mi naštimali "slovensko košarico", kjer ni manjkalo prav nič. Dobil sem tudi tradicionalne gatke od domačih (novo leto je edini praznik v letu, ko mi mama nameni kakšen nov par gatk, za kar sem ji še posebej hvaležen), pa šampanjček za silvestrovo, pa par kil "sportmislijev" (tukaj jih namreč ne poznajo), pa rokavičke (ki jih kakšen mesec tudi še ne bom potreboval), pa klobase (hehehee), pa.. ni da ni! Pol ure posla. Me je proti koncu že kar čeljust bolela, od silnega nasmeška..

Glede na napovedan sonček sem se odločil, da v ponedeljek skočim na najbližji hrib Vodno, ki zgleda kot nekakšna makedonska različica Gorjancev. Urca in pol posla, na vrhu pa odlična kafa, na pol zamegljen razgled in ogromno snega. Nisem si mislil, da me bosta mraz in sneg tako navdušila. Skopje je porito z zimsko odejo in je mogoče prav zaradi tega mesto še posebej pravljično. Čisto sem se raznežil in takoj padel v ta "novoletni mood". Super je iti na mraz, da te fino zazebe, da ti zašiba kri po žilah. Ko si fajn premražen je pa še bolj super priti nekam na toplo. Se dobesedno stopiš, z največjim užitkom. Pa spet na minus, pa nazaj na toplo, "i tako par puta dnevno". V glavnem, fino se je segrevati. Tukaj, v Atenah, je konstanta, zunaj in notri. Nobenih "mini guštov" med odmrzovanjem nosu ob srkanju vroče kave. Ali cepetanja pod plinskim grelcem s kozarcem kuhančka. Jebemu, vse to je en velik gušt. Ki ga ne ceniš posebej, dokler nisi "prislijen" sredi januarja kofetkat v kratkih rokavih. Patimo, boga mi..

Vikend je minil kot bi mignil. Z Mihatom sva se imela res super. Blagodaram za vse, še najmanj stokrat. Videti nekoga domačega po toliko časa, objeti v živo, je nekaj posebnega. Nasmešek do ušes. Veselje je kar špricalo naokoli. Ma smo jedli in smo pili in se radi med sabo imeli. Bit študent je luksus!! In "šef balkana" prav tako..

V torek zjutraj še kofetk in čakanje na vlak. Po voznem redu naj bi šel ob 7:40. Gazda na šalterju naju suvereno napoti na še en kofe, ker ima vlak 30-40 minutno zamudo. Po 3. kavi sem se med cepetanjem na peronu, napol zaledenel, sprijaznil z dejstvom, da tako pač je. Na balkanu je 2-urna zamuda nekaj, kar je enostavno treba pričakovati. In zdravo..

Sledila je mučna, 12 urna vožnja z vlakom nazaj. Najprej 5ur do Soluna, ena ura čakanja v vrsti za karto in še 6 ur do Aten. Zmatran, a vseeno malček nasmejan sem se nekaj pred polnočjo vrnil v moj mali brlogec sredi mediterana, skrit nekje globoko v labirintu te urbane đungle..

Danes se je opogumil sonček. Posijal je za par minut, ravno prav, da se spomniš, da je življenje lepo in da se z nasmeškom odpraviš kofetku naproti. Dolgo branje Mora v zavetju tople kafane, med tem, ko zunaj tapridni odmetavajo sneg, je zame nekaj neprecenljivega. Če je zvočna kulisa lokala na zmernem nivoju, si najraje vtaknem slušalke iz katerih se opojno vije klapski zvok mandrača, vetra in soli in pričara neponovljivo izkušnjo.

Skopje je pokrito s snežno odejo, ki zagotovo zakrije kakšno pomanjkljivost. V tej preobleki je mesto prijetno, spominja na prizore iz novejših jugo filmov tipa Rane ali Munje. Ljudje prijazni in oboroženi z nasmehom. Veliko je tudi lačnih, premraženih uličnih postopačev, ki v teh hladnih dneh, bijejo težke bitke..

Včeraj sem odkril kantavtorja, ki iz ogromne mase podobnih, vidno izstopa. Jose Gonzales s klasično kitaro zveni premočno. Med brskanjem po tubi sem odkril video spot za komad Cycling Trivialities, ki me je po dolgem času res dotaknil in pustil obnemelega. Bližajo se dnevi, ko se leto bliža h koncu, ko so bitke več ali manj dobljene, ko se lahko ustavimo in obrnemo nazaj, ko lahko potegnemo črto pod vsem, kar nam je uspelo ali spodletelo. Naj bo tale spot pokazatelj, da se imamo v Sloveniji res lepo. Da živimo mirno, polno življenje, s trdo streho nad toplim domom. Da so ovire, ki jih premagujemo mi, mnogo nižje kot ovire, ki ubijajo ljudi po celem svetu. Ko se vam bo naslednjič kaj zdelo nepravično, nepremagljivo hudobno ali kruto, se spomnite na ljudi, ki trpijo samo zato, ker nimajo druge možnosti. Lačni in preganjani, pretepeni in izločeni, osovraženi brez razloga, čakajo na nov dan. V status quo se večina rodi, brez izhoda, brez prihodnosti, brez kakršnihkoli možnosti za boljše življenje. Vsi mi jih imamo neskončno veliko. Cenite to, izražajte ljubezen do ljudi, povejte bližnjim, da jih imate radi, živite življenje polno, ker vam je to dano, bodite srečni in s tem osrečujte ostale!!

Se peljejo Srb, Makedonc pa Slovenc na vlaku za Beograd.. ne resno, ni vic. U bistvu se peljejo Slovenc, Makedonka, dva Srba in ena Srbkinja v vlaku. Prva dva do Skopja, ostali pa v Beograd za praznike. No, vic ali ne, v realnosti je bilo stokrat huje. To, da so Srbi že po naravi humoren narod in da iz vsake resne teme naredijo štos, je jasno. Ampak da se bomo pa toliko narežali si pa nisem mislil, ko so se mi pridružili v kupeju na vlaku, ki me je včeraj odpeljal na obisk..

Jasno, sem zjutraj preslišal budilko, čeprav jo imam na sumu, da zadnje čase sploh ne zvoni. Oziroma, da ne zvoni zanalašč takrat, ko jo najbolj potrebujem. Ekspresno (1:39:05) nase vržem že včeraj pripravlje rekvizite (še iz otroštva imam tako hecno navado, da si vedno večer pred kakšnim posebnim dogodkom, recimo ko se gre na morje ali na izpit ali tekmo, ko je potrebno prezgodaj vstati, pripravim kar bom oblekel) in odletim po ulici proti metroju. Med potjo vneto kalkuliram, odštevam, prištevam in delim minute do odhoda. Bom ujel edini vlak za Tessaloniki? No, zgodba se je kaj kmalu razjasnila, ko na železniški postaji ugotovim, da ima vlak stadardnih 20 minut zamude in da si brez težav privoščim še zajtrk in kofe..

Pot proti Solunu se je vila mimo res slikovite pokrajine. Neskončne ravnice na vsake toliko prestraši kakšno mogočno hribovje, ki se v impresivni igri sonca in dežja mogočno dviga iz morja. Pokrajina močno spominja na Kornate in Dugi otok. Tu pa tam kakšno grmičevje, v glavnem pa bel kamen in visoke trave. Po 6 urah vožnje se ob 15:30 končno sidramo v Solunu. Kratek špancir, malčka, international newspaper in kofetk v toplem zavetju železniške postaje. Iz poletnih 15 stopinj v Atenah sem se dvignil visoko na sever, kjer so temperature padel globoko pod 10. Za kontinentalce še vedno vročina, ampak tak toplotni šok v tako kratkem času je, kot bi se izrazila z Alex-om, "not very nice"..

Naslednji vlak je iz Soluna proti Beogradu zasopihal ob 17-ih. "Stara škola, voz bez kola", neprijeten vonj preteklosti in svinjsko hladni kupeji. Grki pač ne kurijo. No, v kupeju se je  kar naenkrat nastanila živahna družba, kot sem izvedel kasneje, zanimivih balkancev. Silija je 20 letna omladinka, ki rastura "financial business" in ob študiju na US Collage-u v Solunu dela kot business addvisor v Skopju, skratka brihtna, da ji kar malo škodi. Igor, Srbin seljak, kot se je poimenoval, je po mojem njen bodoči mož. No, vsaj profila si ustrezata. Oba se poleti odpravljata v Ameriko nadaljevati študij na najbolj priznanih fakultetah in sta oh in sploh "international". Gljeb in Blagodarna, brat in sestra iz Beograda, prvi študent filozofije in druga glasbene didaktike in zgodovine glasbe in violončela (lušna punca za katero sem kasneje izvedel, da je bila letos v ožjem izboru za MISS SRBIJE in ja, v kupeju ni delala luč, tako da sem lahko nevede spregledal njene atribute). V kupeju je bilo tako svinjsko mrzlo, da nam ni preostalo drugega, kot da pokamo štose iz vsake malenkosti. Res daleč najbolj zabavna pot do zdaj, kljub temu, da je bila s svojimi 6 urami ena daljših non-stop..

Miha me je že čakal na postaji, saj je vlak klasično zamujal. Po toliko časa videti domač obraz je nekaj posebnega. Sreča je kar špricala okoli. Močan objem, par nasmejanih besed, potem pa gasa na meso!! Če znajo balkanci kaj res dobro narediti, je to meso. Na sto načinov. Perfektno. Namestno sladice sva nabasala še na open-air koncert Čolića, ki je kljub ekstremnim pogojem (minusu ob moji poletni auri) prehitro minil ob navdušenem "drmanju" in klepetu ob kozarčku zdravja. Utrujena od poti sva zadovoljna končala, kmalu po polnoči, v toplih posteljicah..

Vem, da se nekaj po nečem pozna, pa mi ta trenutek ne bo uspelo razvozlati dileme, tako da bom rekel kar, da se dan pozna po fruštku. Jajčka na čebulci, slaninci in ocvirkih. Evforija je povsem razumljiva, saj v Atenah šopamo samo cukr - ali v "pahuljicha sa svim" ali pa v čokoladnih rogljičkih. Še dobro, da sva se zgodaj odpravila na vrh Vodna, kjer se sicer ni odprl razgled nad Skopje, sva pa zato popila dober kofetk. Kasneje šeting po centru, ki je v snežnem nametu izgledal kot iz filma. Ljudje zaviti v šale s pogledi usmerjenimi v tla, hitijo na toplo. No, da ne bi izstopala ravno med najbolj vztranjimi, sva si hitro našla zavetje v hot-top-spot kafetarnici. Majka. Prijetno vzdušje, zanimiva debata in pogled na glavni trg, po katerem šibajo zasneženi in premraženi unikati. Ko sva se končno segrela in opogumila, sva tour nadaljevala "na drugi strani Vardara", ki velja za mejo med dobrim in slabim v Skopju. Vsekakor sem pristaš slabega, če je videno, smatrano za prepovedano. Mini trgovinice s "svakojako" robo in vedno zadovoljni podjetniki z rdečimi lički. Mimogrede sva zavila še v narodni umetnostni muzej (na WC) in nazaj proti avtu, ki se je med tem že dodobra zakamufliral v zasneženo parkirišče. Domov na aperitivček, potem pa v najboljšo (najbližjo) oštarijo. Prijetno vzdušje ob kaminu, dobra hrana in spet dolga, zanimiva debata..

Miha je šef balkana. No, lahko bi na dolgo in široko razpredal, kje je zaposlen, kaj dela in kako to dela, samo sem prepričan, da bi slej ali prej vsi odnehali z branjem. Enostavno povedano, svetuje podjetjem, kako biti boljši. Na vseh možnih nivojih. Pokriva kompletni balkan, tako da je non-stop leteč. Ta vikend je slučajno ostal tukaj, tako da sem izkoristil priliko in skočil na predpraznični obisk..

Minuli vikend sem se na Nikosovo povabilo (kar Nikos Compex mu bom rekel, ker poznam trenutno dva, da ne bo zmede - tisti drugi je pa Nikos Alpinist) udeležil športnega sejma. Kot zastopnik Compex-ovih mišičnih stimulatorjev za Grčijo, je na stojnici ta vikend branil barve najboljših. Spoznal sem ga s pomočjo strica Andreja, ki je "gazda balkana", kar se tiče nordijske hoje, Compex-a in Polar-ja. Sejma "Bike&Run Expo" sem se udeležil kar s slinčkom okoli vrata. Točno sem vedel, kaj pričakovati, zato sem "po nesreči" pozabil kreditno kartico doma. Ne bom dolgovezil, naj raje fotke povedo svoje. Je bil pa tole pravi psiho-test.. toliko časa že sanjam in maštam o enem pravem, 3 urnem treningu v mrazu, z vmesnimi postanki na Petrolovi vroči čokoladi in kavi iz avtomata.. Cikava, Ratež, Šentjernej, Kostanjevica, Cerklje, Brežice, Krško, Sevnica, Bučka, Škocjan, Otočec, potem pa dooooooolg, vrel tuš s čajem.. mmmmmm.. definitivno boljše kot mokre sanje!

Dino bi rekel "Svakoga dana, u svakom pogledu, sve više napredujem!" in potem sledi še dušoparajoča in je dan popoln in Kusturica car! Ali namesto uvoda..

Zadnje dni je pestro. Na faksu se nagiba v fotofiniš, tako da večino prostega časa preživljam za tipkami. Še dobro, da mi družbo dela zvesta nočna spremljevalka - g. šalčka kofetka..

Za konec tedna sem si (za nagrado) privoščil nočni potep s štajerskim Superman-om. Res je, da nisem bil najbolj pri volji, a se do sedaj še nisva uspela dobiti na klepetu, tako da povabilu (brez izgovora) nisem mogel odbiti. Že po dobrih petih minutah odiseje se je "fscalo" in ni odnehalo, dokler se nisem zgodaj zjutraj utrujen zvrnil v posteljo. Vmes smo večino časa preživeli pod plinskim grelcem zraven kioska s perčki za 1€, tako da je bila zabava popolna. Med potepom smo se morali prav kaskadersko izogibati ogromnim kupom smeti, ki se še kar kopičijo. Menda so se komunalci odločili, da hočejo manj mastno hrano v menzi ali nekaj podobnega, saj štrajkajo že drugi teden. Med bivakiranjem pod grelcem je mimo prineslo še g. Bangladeša (ki nam je na vsak način poizkušal prodati dežnik) s katerim smo kasneje tudi padli v izčrpno debato s tremi besedami. Glavno, da smo se razumeli in vsi skupaj dobro zabavali..

V soboto "calma", večino časa s kitaro okoli vratu (jap, tudi pas sem si kupil za nagrado) in  "first time ever" skype live koncertom!! Oči in jaz na kitari, mami in sestrca pa v terci. Skratka, dobra doza smeha. Plana za nedeljo nisem imel, sem si pa potiho želel spet na potep..

Sončna nedelja, to smo pogrešali!! Zmažem fruštk, navlečem opremo in odrinem proti Penteli-ju. Sem poklical Nikosa, če se mi pridruži, pa je imel že plane za neko plezarijo. Ker sem med zadnjim vzponom lutal ko majmun, sem ga seveda še poprosil za pomoč pri iskanju dobrega izhodišča, kar me je na koncu pripeljalo čisto do vznožja. Kljub temu sem se junačko izgubljal in iskal pravo pot, tako da je bilo spet pestro. Brezpotja surova in večinoma neprehodna, jaz pa odločen da pridem na vrh in da potem sestopim po pravi poti. Tokrat žal do vrha nisem prilezel, saj sem spet prepozno odrinil od doma in me je ob 15:00 alarm opozoril, da se bo potrebno obrniti. Upam, da gre v tretje rado in da bo naslednji naskok narejen po pravi, markirani poti. Kjub vsemu, lep sončno-oblačen dan in akumulatorji zvrhano polni. Neverjetno, kaj lahko svež zrak naredi človeku..

Med tednom sem uspel sklamfati tudi dva filmčka. Skrajni čas, da se spravim na Adobe Premiere, ki omogoča kaj več, kot cut-paste-edit. Ampak, za domače, za fene in za prisotne je tudi to nekaj. Sploh zato, ker sem znan po tem, da karkoli naredim, nikoli ne pride do teh, za katere je bilo to narejeno. Vem da to ni prav, ampak doma enostavno ne najdem miru in časa. No, tukaj je časa in mira dovolj, za vse stare grehe..

PRVI je iz ene lušne triatlonske tekme, na katero smo šli enkrat sredi avgusta švicat Marko, Nejko in jaz. Pravijo, da je bil to 2. belokranjski triatlon, čeprav vsi dobro vemo, da je pravi in edini belokranjski, že skoraj 10 let, Borisov. A smo šli vseeno malo pofirbcat. Toliko športnih entuziastov, ki bi se bili pripravljeni spopasti s plavanjem, kolesom in tekom iz čiste zabave, še nisem videl na enem mestu. Tudi tekma je bila predvsem rekreativne narave, super šprint razdalja, tako da smo se ravno dobro zalaufali, pa je bilo konec. Več ob unikatnem videomaterialu iz rok moje Mojčke.

DRUGI in TRETJI je nastal na tradicionalnem družinskem žuru, ki je končno dobil svoje originalno ime (kot vsak pošten žur) - ŽLAHTA NA KUP! Kaj na rečem, tako kot se znamo mi zabavati, se zna malo kdo. Kontrabas, harmonika, 6 kitar, violina, svakojaki šejkerčki in kompletni mešani pevski zbor z 8 urnim repertoarjem je nekaj, kar je treba v življenju enostavno doživeti. V letošnji žur so za mojo dušo dodali še presenečenje - ščepec grških/avtorskih in čisto pravi Sirtaki. Zame nepozaben poslovilni žur, za vse ostale pa še en fantastičen družinski "get together". Malo je žlaht, ki se tako rada dobi in veseli, čuti, igra in poje. Rad jih imam, čisto vse po spisku. Ooooo :)