Na Isotku ništa novo! No ja.. mimo je prvi kolokvij, na horizontu novi zadatki kar se tiče nakucavanja po tikovnici (prijavil sem se na 6. predmet, Business Strategy - reading course, upam da mi go bodo potrdili.. deadline za oddajo 1. poročila od 4-ih je v ponedeljek), potencialna jadralska ekipa za par offshore regat (dečki jadrajo na starem Dehlerju 34 in pravijo, da je še 5-6 regat letos na katerih bi se jih lahko pridružil), bližajoči se izlet na podeželje (jutri po predavanjih šibava z Alexom na obisk k njegovim v Kalkido), novi stiski rok in.. Da najprej naredim "krajši" uvodni govor. Ne vem zakaj, ampak za take stvari moram vedno najti neko sprejemljivo opravičilo.

Preden sem odrinil na jug, so mi na veliko veselje in zadovoljstvo mene in moje prijateljice Mimi (prasica kasica), ki se je po dolgem času spet najedla kot prava packa, najbližji porinili v žep nekaj dinarčkov za na pot. Vsem sem se seveda iz dna srca že zahvalil, pa naj še enkrat izkoristim to priliko, da jim pošljem enga lupčka kar tako, preko tipk. In kar naenkrat je Mimi dobila nazaj tisto lepo rožnato barvo v lička in jaz nove plane, kaj in kako s kapitalom (to mi že od nekdaj predstavlja težavo, ker po navadi že v naprej vem, v kaj bom investiral in potem varčujem točno toliko časa, da si lahko to privoščim - Mimi to ni najbolj všeč, ampak ka pa baba ve!). Če po pravici povem, si kakršnih koli novih prilivov do nadaljnjega nisem obetal, tako da tudi planiranih investicij ni bilo na obzorju. No, ko sem se pakiral, sem imel veliko željo s seboj vzeti kitaro, ampak je bila situacija s prtljago že tako pretežka, da sem projekt kar takoj opustil (kot par idej pred tem, od kolesa pa do gojzarjev recimo). Po tihem sem upal, da bom v Grčiji našel kakšno ekipo, ki bo vsaj toliko muzičko obarvana, da bom lahko tu pa tam kakšno zabrenkal.

Pa je (na srečo) nisem. Sem pa zato na vogalu ulice, kjer živim, našel trgovinico z glasbili. Lastnika sta dva dečka, oba muzičarja, kitarista. Špilata v par bendih, nekaj akustičnih projektov in nekaj tršega repertoarja - skratka, znalca ki znata guštirat. To sem opazil že po tem, ker je bila trgovinica vedno prepojena s sočnimi zvoki kitaristov, ki so prihajali in odhajali kot stranke v kafiču. Vmes so si skuhali kofetk in zarolali tobak, kakšno rekli in zašpilali. In ker je trgovinica na poti domov iz faksa (kamor hodim vsak dan, mama), sem postal tudi sam redna stranka. Malo sem firbcal, malo igral, malo poslušal, ogromno spraševal o materialih, o znamkah, o kvaliteti, skratka dečkom sem spreminjal barvo las iz rjave v sivo. No, z enim sva se imela prav fino, med tem ko sva poizkušala prevajati njegovo angleščino v mednarodno različico le te. Pa kitare klasične, pa kitare akustične, mahagonij, solid sitka top, pa Rosewood, pa rebra, pa spet malo o klasični, pa o cenah in popustih..

Mimogrede moram priznati, da imam res rad ta "predkupni paritveni ples". Ne vem zakaj, ampak to mi je prav poseben gušt, ko o vsaki stvari poiščem najmanjšo podrobnost in se ob tem marsikaj novega naučim. Da ne govorim o nabiranju mnenj pri vseh mogočih znalcih in glumcih. To je najlepši del pri nakupu česarkoli, zato pri meni le ta traja tedne, včasih tudi mesece. Ko enkrat kupiš si se že zajebal ali pa ne. V vsakem primeru evforija čez nekaj časa izgine in ostane ti samo "izdelek". Tako kot v ljubezni. Samo da ti v tem primeru ostane "izdelek", ki začne z leti spreminjati svoje lastnosti. In kljub tvojemu vztrajnemu prepričevanju prodajalca, da si ti kupil nekaj čisto drugega, doživljenjska garancija ne krije zamenjave..

Že nekaj let sanjam o tem, da bi si kupil "eno lubico". Tako ta`pravo. Akustično, iz lepega ne lakiranega mahagonija, umirjenega in globokega tona. Pa je bilo vedno do sedaj tako, da so bile druge investicije prioriteta, ali pa je bila Mimi tako shujšana, reva, da se je še vprašati nisem upal, kako stojimo z cekini. Potihem sem upal, da si jo bom lahko privoščil za konec študija, ali pa za prvo plačo, ampak sem slednjo že razdelil med naša ministrstva, tako da "ništa od toga". No, zdaj je po zaslugi vseh mojih (HVALA!!!!) drugače in mislim, da sem naredil pravo potezo, ko sem si kupil najboljšejši možni doživljenjski "spominek" na vse moje najbližje in na tole grško odisejo..

.. blazinice krvavijo in duša joče, ob teh resnično sanjskih vibracijah ..