Danes sem se že 3 dan zapovrstjo zbudil (za moje mnenje) prepozno. Ampak kaj, ko je pa tako zabavno viseti na "tubi", urejati fotke in video posnetke, brskati po zanimivih spletiščih in prebirati sočne objave. Še posebej si je težko od oči odtrgati "uspavanko" - film, ki si ga cel dan vlekel iz spletnega vesolja..

Jutri grem v šolo :) Kdaj se mi začnejo predavanja še ne vem, sem pa prepričan da so nekje sredi dneva in da trajajo predolgo. Urnik je sestavljen tako, da imam vsak dan po eno predavanje (največ dve), ki traja 3 do 4 ure. Tako se čez teden zvrsti 5 predmetov, ki jih bom obiskoval teh par mesecev. Odločil sem se tudi, da se vpišem k še enemu dodatnemu predmetu, ker bi rad na ta način počistil čim več "grehov" iz preteklih letnikov. Tako mi bosta ostala le še 2 predmeta, ki jih bom spomladi opravil v Mariboru in.. voila! Via diploma! In potem..

Danes sem si privoščil prav poseben gušt. Po zajtrku sem se odločil, da se opravim v mesto poiskat kiosk, ki bi imel kakšno mednarodno čtivo, katerega bi prežvečil na "solokavi". Te imam najraje. Še posebej pogrešam tiste v HudiKavi, ko sem se še z na pol zaprtimi očmi skotalil po stopnišču, čez cesto, v Mercator po dve frišni žemljici, piščančja prsa - 8 rezin, bezgov jogurt, banano, jabolko in če je bil res še posebej lep dan (beri 10. v mesecu) v sosednji kiosk po More. Z nasmeškom v ozko ulico, ostro levo, mimo vhodnih vrat na prvi separe na desni:

"Kak vedno?" je po prekmursko zagućala Lela, daleč najbolj simpatična natakarica, kar sem jih imel priložnost spoznati.

"Jasno!" sem odvrnil. "Najprej fruštk, pol pa `tačrna!" Če kdaj kaj ni bilo v mejah pričakovanega, se je vedno pošalila. Sploh če sem prikorakal mimo prezgodaj. To jo je še posebej zabavalo. Po vsem zaužitem sem včasih priklopil računalnik, ker doma nisem imel omrežja. Tako je bila na primer med Festivalom Cvičkarija to dejansko moja pisarna. Prišel sem ob 9-ih (kot vsak pošten funkcionar) in odšel po navadi okoli 14-ih. Vmes sem spil dve kavi in ob izdatnem kovancu v žepu še kakšen stisnjen vitamin. In liter vode.

Ko sem našel pravi kiosk, je bilo sonce že visoko nad Atenami. Ta se nahaja v precej "dragi" ulici. Argi mi je razložila da je to zato, ker je le ta polna trgovin, v katere zahajajo predvsem tisti, za katere je tu Mastercard. Na kiosku obstaja t.i. international polica, saj se v teh ulicah gibljejo tudi tujci - eni poslovneži, drugi preprosto bogati. Že ko sem se doma pakiral, sem razmišljal o tem, kako bom lahko preživel brez Mora. To je revija, ki me je vsa celinska jutranja kofetkanja, za par dragocenih trenutkov zazibala na rivo, v najbolj zaprt kotiček mandrača, kjer se lahko ob še tako besni burji, časopis normalno lista. Kako naj preživim brez Mora..

"Sailing World"! Boljšega si ne bi mogel želeti na policah kioska sredi tega betona. Na silo pogoltnem slino ob žvenketanju kovancev v roke prodajalke. Ma, je vredno vsakega eura. Še med odpiranjem si prisežem, da bom prebral vsak članek od začetka do konca. Ne samo slikce. In da ga bom bral po obrokih - največ 10 strani na dan. V nasprotnem primeru bom v parih dneh ostal brez jutranjega "kofi" partnerja. Mojega najljubšega, seveda..

Tako. Morm končat. Mudi se nama na druženje. Roof-top-party-gathering, pravi Argi. Z njeno prijateljico, ki živi nad sexshop-om in še parimi prijatelji iz preteklosti. Jaz bi raje doma počival, napisal do konca, prilepil še kakšno slikco.. pa ne pusti. Vedno, ko hočem malo po svoje vijugat, pravi: "Now, I will get bossy!" Jebeš demokracijo pri ženskah.. :)