Vedno se mi zdi, da se premalo zavedamo tega, da nam je v bistvu lepo. In da bi lahko bile stvari mnogo huje. In da nas nič ne boli, čeprav bi lahko že v naslednjem trenutku trpeli peklenske muke. Ko slastno zagrizemo v sadje ali šnicl, se nikoli ne zahvalimo višji sili za zdrave zobe. Ko plešemo, napol nagi in slani v nabitem salonu barke, nam je vseeno, da imamo obe nogi. In da ju lahko premikamo po mili volji. Ali roki, ki jih v nabitem salonu barke lahko bolj izkoristimo kot nogi, ampak pustimo podrobnosti. Nikoli nismo srečni s tem kar imamo. Vedno bi tisto drugo, pa čeprav verjetno to drugo ni vedno boljše. Ali pač..

Všeč mi je, da se velikokrat (premalokrat) tega zavem. Kar tako, sredi ulice, ko čakam na prehod za pešce. Da sem v bistvu en srečen Kekec (dobesedno). In da mi ni prav nič hudega. Razen manjših sitnosti s komolcem in občasno votle šestice spodaj levo. Da vidim stvari, da jih slišim in zavoham (čeprav bi bil včasih svet lepši brez zadnjega). Vesel sem tudi težkih trenutkov, ker se šele takrat resnično zaveš, da je življenje v glavnini razmeroma preprosto. Treba ga je samo znati preživeti. Všeč mi je, da se zavedam, da živim v sistemu in da so vse stvari v sistemu z nekim namenom. Ne ukvarjam se preveč z vprašanjem, ali je sistem pravičen, subjektiven, napačen. Tak pač je. Če se kdaj v njem izgubim ali ne znajdem, si s tem ne belim glave. Preprosto najdem svoj milimeter, kjer sem srečen..

Šmrc dvakrat. Ljubezen dela čudeže..