Nikoli nisem posebej rad praznoval Božič. Verjetno zato, ker so ga amerikanerji tako uspešno poosebili z debeluškastim kamionarjem v rdečem kombinezonu. Pustimo to, da je že več mesecev neobrit in da mu pijača že na lička tolče, med tem ko nasmejan malčkom na drsalkah deli "strup 20. stoletja". Kakorkoli, ta praznik miru, ljubezni, razumevanja in podobnih floskul je res beden. Ljudje mislijo, da je treba točno in izključno na ta dan, vsem znancem (in v dobi globalnih spletnih skupnosti tudi neznancem) zaželeti najbolj nemogoče, klišejske in neiskrene parole. Podobno kot za Valentinovo, Dan mrtvih, rojstni dan,itd. Torej, Božič je za tiste, ki ne znajo izražati čustev spontano in potrebujejo za idealističen pogled na svoje bližnje in svet nekakšen razlog. Božiča še posebej ne maram (od danes naprej) še zaradi nečesa. Danes me je prvič v življenju napadel IN UGRIZNIL pes. Tako zares. V meča na levi nogi..

Po jutranjem kofetu sem se ves zadovoljen in poskočen odločil, da naredim trening "klanc", za kazen, ker sem se včeraj, na pol poti do Pentelija, obrnil nazaj in odšel poražen in utrujen domov spat. Prižvižgam domov, se hitro preoblečem, dokler imam še voljo in ugriznem v hrib. Tik pod vrhom sem, nedaleč stran, opazil sumljivega kužata, kako se razburja na "veter in oblake". Ko sem se čez kakšno minuto vračal iz vrha, je bil nesrečnež že na moji poti, tokrat razburjen nad mojim sestopanjem po ozki stezi proti cesti. Ker sem poleg njega opazil "lastnico" (za katero se je kasneje izkazalo, da to ni), se nisem posebej razburjal, samo rahlo sem upočasnil korak in poizkušal delovati čim bolj skulirano. No, pesjan na moje ledene trike ni padal, zato sem se ustavil (kar je seveda potrdilo njegove namišljene sume o čemerkoli že). Bad move. Kot v učbeniku sem roke držal ob telesu, nisem ga gledal v oči, poskušal sem ga pomiriti s "priden kuži", ampak ništa. Gospodična ga kliče in kliče, on pa kot da je gluh. Vedno bližje in vedno bolj agresivno je spuščal glavo med laježem. Na hrbtu je frajersko nabral grbo in ponosno razkazoval zobovje. Njegovo predstavo je prekinil avto, ki je ravno pripeljal po ulici, tako da se je moral cucek umakniti na pločnik, nekam za parkirane avtomobile ne drugi strani ulice. To je moj trenutek, pomislim in se počasi začnem pomikati stran od bojišča. Ma ni dal mira, klinac mali. Prileti za mano po ulici in se mi zapodi pod noge. Jasno je zagrabil za meča, ki so daleč najbolj primernih dimenzij za zobovje večjih psov (zločinec je bil namreč velikosti Zlatega prinašalca). Seveda je takoj spustil in po moje tudi obžaloval, ker je isto sekundo v meni prebudil moj latentni "bad santa" profil..

Po moje sem izgledal celo bolj nevaren kot sam Chuck Norris, ko sem vse svoje znanje borilnih veščin filmsko demonstriral sredi ulice. Ljudje so se v sekundi poskrili z balkonov, nebo se je naoblačilo in strele so švigale naokrog. Začelo je deževati kot na sodni dan. Žile, ki so mi izstopile na vratu, so ob bliskih neurja izgledale kot hudournik v osrčju gorovja..

OK, malo me je zaneslo. Kakorkoli, kosmatinec je fasal en levi nožni kroše in en spodnji nožni aprekat. Z nekajminutnim besnim cepetanjem, kriljenjem z rokami in ustvarjanjem unikatnih, premiernih in tudi na moje začudenje visokih frekvenc, sem mu le dokazal, da sem prevelik zalogaj in da sem zagotovo v daljnem sorodstvu s Chuckom. Ampak res daljnem. Spuščenih uhljev se je obrnil in odplazil nazaj pred svojo hišo, ki jo je v osnovi tudi branil. To se mi zdi še najbolj utemeljen izgovor za ta banalni napad. No, obstaja tudi scenarij, da se je mimo pripeljal možakar rdečih ličk v rdečem kostimu v rdečem kamionu in mu predoziral ČRNO substanco iz rdeče pločevinke.. Kakorkoli, bi šel pa mu naložil še ene dve po buči, pa vem, da mu je že tako dovolj žal. Naš kuža se je cel teden skrival in žaloval, ko je nenamerno skočil bratrančku v obraz. No, dober je bil, da je zdržal eno celo uro "masiranja". Jaz zihr ne bi. Čeprav imam Norrisovo kri..

Tako, zdaj imam vsaj en "ljudski" razlog, zakaj ne maram božiča. Če se spravim razlagat, kako so ljudje stereotipni in kako je Božič produkt globalne ekonomije, itd., me itak nihče ne jemlje resno. V bistvu me tudi drugače ne, pa pustimo to. Glavno, da me razume Chuck..

Preostanek dneva sem preživel pri dohtarjih, ki so me prešpikali po dolgem in počez. Dobil sem tudi antibiotik in brezplačen vikend paket v postelji z obkladki. No, za češnjo na torti so mi še domači preko skype-a namenili par vzpodbudnih o tem, kako obstaja velika  možnost, da sem staknil steklino in da se jutri morda več ne zbudim. Pa nič zato. Sem pomirjen. Danes sem še zadnjič dobro jedel (beri "nepašta", zahvaljujoč božičnemu kosilu od cimre), življenje je pa tako ali tako bila ena velika, sočna, junačko filana potica..

Da ne bom tudi jaz klišejski, vam kar tako brez veze maham in kličem: "VOLI VAS JURI NORRIS ŠVENT!!

ps: za vse, ki še niste spoznali edinega, še živečega Rangerja, obvezno čtivo!! http://www.chucknorrisfacts.com/