Zima v Skopju, Ljubo doma, jaz pa v Atenama. Puhovko lahko brez slabe vesti, za dober mesec, pospravim spet nazaj v omaro, ker tukajšnje dnevne temperature ne padejo pod 18. Za jutri napovedujejo še sonček, ki bo ogrel to đunglo na dobrih 22, tako da - Penteli, here I come..

V Skopju sem ostal do torka. Vlak za Solun odide vsak dan "točno" ob 7:40, tako da sem se v nedeljo zvečer odločil, da še en dan preživim pri Mihatu. Zgodnje jutro sem več kot nasmejan izkoristil za odpiranje pošiljk od domačih. Počutil sem se kot par let star pamž, ko na božično jutro zagleda darila pod jelko. To je bilo smeha. Šventki tamali so mi naštimali "slovensko košarico", kjer ni manjkalo prav nič. Dobil sem tudi tradicionalne gatke od domačih (novo leto je edini praznik v letu, ko mi mama nameni kakšen nov par gatk, za kar sem ji še posebej hvaležen), pa šampanjček za silvestrovo, pa par kil "sportmislijev" (tukaj jih namreč ne poznajo), pa rokavičke (ki jih kakšen mesec tudi še ne bom potreboval), pa klobase (hehehee), pa.. ni da ni! Pol ure posla. Me je proti koncu že kar čeljust bolela, od silnega nasmeška..

Glede na napovedan sonček sem se odločil, da v ponedeljek skočim na najbližji hrib Vodno, ki zgleda kot nekakšna makedonska različica Gorjancev. Urca in pol posla, na vrhu pa odlična kafa, na pol zamegljen razgled in ogromno snega. Nisem si mislil, da me bosta mraz in sneg tako navdušila. Skopje je porito z zimsko odejo in je mogoče prav zaradi tega mesto še posebej pravljično. Čisto sem se raznežil in takoj padel v ta "novoletni mood". Super je iti na mraz, da te fino zazebe, da ti zašiba kri po žilah. Ko si fajn premražen je pa še bolj super priti nekam na toplo. Se dobesedno stopiš, z največjim užitkom. Pa spet na minus, pa nazaj na toplo, "i tako par puta dnevno". V glavnem, fino se je segrevati. Tukaj, v Atenah, je konstanta, zunaj in notri. Nobenih "mini guštov" med odmrzovanjem nosu ob srkanju vroče kave. Ali cepetanja pod plinskim grelcem s kozarcem kuhančka. Jebemu, vse to je en velik gušt. Ki ga ne ceniš posebej, dokler nisi "prislijen" sredi januarja kofetkat v kratkih rokavih. Patimo, boga mi..

Vikend je minil kot bi mignil. Z Mihatom sva se imela res super. Blagodaram za vse, še najmanj stokrat. Videti nekoga domačega po toliko časa, objeti v živo, je nekaj posebnega. Nasmešek do ušes. Veselje je kar špricalo naokoli. Ma smo jedli in smo pili in se radi med sabo imeli. Bit študent je luksus!! In "šef balkana" prav tako..

V torek zjutraj še kofetk in čakanje na vlak. Po voznem redu naj bi šel ob 7:40. Gazda na šalterju naju suvereno napoti na še en kofe, ker ima vlak 30-40 minutno zamudo. Po 3. kavi sem se med cepetanjem na peronu, napol zaledenel, sprijaznil z dejstvom, da tako pač je. Na balkanu je 2-urna zamuda nekaj, kar je enostavno treba pričakovati. In zdravo..

Sledila je mučna, 12 urna vožnja z vlakom nazaj. Najprej 5ur do Soluna, ena ura čakanja v vrsti za karto in še 6 ur do Aten. Zmatran, a vseeno malček nasmejan sem se nekaj pred polnočjo vrnil v moj mali brlogec sredi mediterana, skrit nekje globoko v labirintu te urbane đungle..