Mislim, da je prav, da na kratko povzamem sredino ekskurzijo: MALAKA!! Peljali smo se vse skupaj 9 ur, da bi si ogledali manjši vinograd in v napol zgrajeni hali poizkusili 3 vzorce vina. Katastrofa!! In to s predmetom Advertisnig and Communication Management. Al možakar še omenil ni, da lahko vino tudi kupimo.. in potem se je praskal po glavi, ko smo spili vse "vzorce", nič kupili in se spokali na avtobus. Da niti ne omenjam, da se je bilo za to potrebno vstati ob uri, prezgodnji še za take heroje..

V torek sem si privoščil obisk trgovine in domače kosilo. Ki je bilo odlično, mimogrede, le premalo mastno za grške standarde. Feta, paradižnik, čebula, olive, paprika in kumara so se pogumno združili, za skupno dobro moje prve grške solate. Zraven sem si privoščil, kot se za tak obed spodobi, kozarec vina. Bi rade volje napisal kakšnega, pa žal ne vem. Po okusu in barvi je še najbolj podoben refošku.

V trgovini je bila spet komedija. Mislim, da sem angažiral najmanj 8 ljudi, ki so mi pomagali izbirati najbolj okusne dobrine med ponujenimi. Kako pa naj jaz vem, katero olje je tukaj najbolj okusno, katera feta najboljša in katero vino najbolj aromatično.. "zlatni osmijeh" pa "epharisto" vsakih 5 sekund je preverjen recept za "asistenco v tujini" :)

Po letošnji ne-tekaški sezoni, sem se že zgodaj poleti odločil, da v jeseni začnem kot popoln začetnik. Po instant programu, kjer moraš na začetku 2 min teči in nato 4 min hoditi. Po prvem tednu lahko 2 tekaški minuti povečaš na recimo 4 in čas hoje zmanjšaš na 3, itd. Seveda se, majmun, nisem držal obljube, in sem z dokaj dobro dozo kondicije še od poletja, kot na krilih, letel po parku gor in dol. Samo da je bil pulz nad 90% in da sem dihal na polno. No, zdaj lahko počivam. Najmanj en mesec. Ta zoprna kita me heca že skoraj 2 leti, tako da počasi začenjam dvomiti v to, da je res moja. Ogromno časa sem vložil v dokaj zamudne vaje, ki naj bi to težavo rešile, a ne zaležejo. Zdaj dneve zaključujem z "suhim treningom". Kar je po eni strani mogoče celo prava pot. Mogoče je pa to trening, ki ga v bistvu zdaj potrebujem..

Če že ne morem teči (in kolesariti in plavati), bom pa hodil. In to "žešče junačko". Začenši z nedeljskim (upam da) celodnevnim pohodom na "hribovje SZ od Aten". Spogledujeva se že nekaj časa in komaj čakam, da se v nedeljo spoznava..

Petek zvečer. Svoje čase, ko smo bili še vajenci za omladince, smo komaj čakali, da pride ta petek. Z Jašatom sva imela še posebej zanimive ekspedicije. Ob 18-ih v Vito po liter Metliške in Bibito Tropic, ker je bilo treba biti ob 22-ih že doma. Ajme, kakšni spomini. Potem pa s skuterjem na klopco na Marof, ali pa pred "Trdinca", ali pa na Loko. Ko sva napredovala do tečajnikov, sva imela obdobje Lire. Vsak dan po šoli tja na kavice in škatle cigaretov. Ob vikendih pa k Baškimu na bambuse. To so res lepi spomini in res je neverjetno, koliko "težkih" sva tam predebatirala. In potem sem jaz spoznal deklco, pa je šlo vse v tri..

Zdaj sem brez deklice, zato sedim doma in preživljam kvaliteten čas s sabo. V bistvu iščem izgovor, da opravičim svoj "not-party mood". Pa ga v bistvu ne najdem, ker ga ni. Preprosto ti določene stvari v enem obdobju pašejo in drugič ne. Zadnje čase pogrešam svoj čas, ko ne rabim plesat po ritmu, ki mi ga narekujejo drugi. Mislim, da sem se razvadil letos poleti, ko sem res živel točno tako, kot sem si želel. Imel sem ogromno časa, ki sem si ga razporejal, kot mi je najbolj ustrezalo. Zjutraj na bazen (čeprav letos ni bilo tako luštno kot lani, predvsem zaradi komolca), dopoldne v funkciji vestnega funkcionarja na društvu in na kofetkih pri Katki, popoldne pa nepozabne ure na kolesu. Matr, kako pogrešam letošnje poletje. Še jedel sem lahko, kar sem si zaželel. Mislim, da tega mami nisem nikoli povedal, ampak to mi je res ogromno pomenilo. Vedno, ko sem prišel iz treninga, je naredila točno to, kar sem si zaželel. Ko sem pritekel na teraso, me je vprašala, koliko časa se bom še zvijal po tleh, tako da je bil tajming v kuhinji vedno v sekundo. Noro! Zvečer včasih na vaje ali pa zgolj na rehidracijo med prijatelje, ob izdatnem kilometru na števcu pa kar naravnost v posteljo. Če se mojim trem nisem zahvalil osebno, je tole vsekakor primeren trenutek za to. Da ste mi pustili, da sem..

Tukaj je drugače. Dnevi bežijo, kot Sikoškov ta`starejši na vzponih na klance. Včeraj je bil ponedeljek, jutri bo nedelja. Še par krat tako, pa bom brisal solze med izenačevanjem pritiska v nizko cenovnem čarterju. Mogoče zamujam nepozabni "pena party super duper nude hot sexy žur" in kakšno na pol zavestno Francozinjo, ampak tukaj in zdaj je popolno. Klapa, kozarec refoška, misli in tipke..

Vedno me v življenju spremljajo obdobja. Od teh letnih, do precej osebnih. Mislim, da sem trenutno v "akustičnem" obdobju. Glasba mi zadnje čase pomeni skoraj preveč. Paše mi mir, tišina, izbrana glasba, prepovedane misli, večeri v solo, nenormalno hitra hoja po ulicah, ko se mi zdi, da prehitevam svet. Biti sam sem vajen. In če čisto po pravici povem, je najlažje biti sam. Precej težje se je prilagajati, smejati, ko je to pričakovano, odgovarjati na vprašanja, hiteti na dogovorjeno mesto ob dogovorjeni uri, piti, kar pijejo ostali in plesati takrat, ko to hočejo drugi. Po možnosti na debilne komade. Skratka, biti ne ti.

Prvo leto v Mariboru, sem bil fotograf. Sam v garsonjeri, brez družbe (sebi, kot mislečemu človeku primerne) in brez pravega razloga za obstoj. Takrat sem imel veliko časa zase in svoje misli. Čeprav je bilo to najtežje obdobje v moje "evolucije", sem iz njega potegnil največ. Takrat sem se naučil biti sam s sabo.. OMG (kratica, ki jo uporabljajo omladinci za frazo "Oh My God"), tole je bilo pa res globoko. Pa da ne zavrtamo do nafte.. Preostanek tedna je minil v ritmu "Dina i prgave familije" na ulici in v ritmu Norah zgodaj zjutraj in pozno ponoči. Več ali manj je flora v favni in mentalno nad fizičnim. Razen srca, je vse na svojem mestu. Ne vem. Mogoče je tako najbolje, pa čeprav težko.. najtežje....

Predavanja se vrstijo kot Slovenci na Petrolu večer pred podražitvijo dizla, prav tako pa se nabirajo tudi zadatki in literatura. Ta vikend moram nadoknadit za nazaj, tako da ne bo dolgčas. Paris me je spet pohvalil, ko sem ob koncu predstavitve seminarske naloge dveh sošolk, zastavil bistveno vprašanje: "Excellent Juri! Excellent!" Hehehe... zakon.. obljubim, da prilepim eno najino "hug" fotko :D

Saj ne pišem tako veliko.. to se samo zdi, ker je kolonca tukaj na blogu tako ozka :D tole vse skupaj, recimo, še za en uvod v seminarsko ni :D hehehe.. živeli..