Se peljejo Srb, Makedonc pa Slovenc na vlaku za Beograd.. ne resno, ni vic. U bistvu se peljejo Slovenc, Makedonka, dva Srba in ena Srbkinja v vlaku. Prva dva do Skopja, ostali pa v Beograd za praznike. No, vic ali ne, v realnosti je bilo stokrat huje. To, da so Srbi že po naravi humoren narod in da iz vsake resne teme naredijo štos, je jasno. Ampak da se bomo pa toliko narežali si pa nisem mislil, ko so se mi pridružili v kupeju na vlaku, ki me je včeraj odpeljal na obisk..

Jasno, sem zjutraj preslišal budilko, čeprav jo imam na sumu, da zadnje čase sploh ne zvoni. Oziroma, da ne zvoni zanalašč takrat, ko jo najbolj potrebujem. Ekspresno (1:39:05) nase vržem že včeraj pripravlje rekvizite (še iz otroštva imam tako hecno navado, da si vedno večer pred kakšnim posebnim dogodkom, recimo ko se gre na morje ali na izpit ali tekmo, ko je potrebno prezgodaj vstati, pripravim kar bom oblekel) in odletim po ulici proti metroju. Med potjo vneto kalkuliram, odštevam, prištevam in delim minute do odhoda. Bom ujel edini vlak za Tessaloniki? No, zgodba se je kaj kmalu razjasnila, ko na železniški postaji ugotovim, da ima vlak stadardnih 20 minut zamude in da si brez težav privoščim še zajtrk in kofe..

Pot proti Solunu se je vila mimo res slikovite pokrajine. Neskončne ravnice na vsake toliko prestraši kakšno mogočno hribovje, ki se v impresivni igri sonca in dežja mogočno dviga iz morja. Pokrajina močno spominja na Kornate in Dugi otok. Tu pa tam kakšno grmičevje, v glavnem pa bel kamen in visoke trave. Po 6 urah vožnje se ob 15:30 končno sidramo v Solunu. Kratek špancir, malčka, international newspaper in kofetk v toplem zavetju železniške postaje. Iz poletnih 15 stopinj v Atenah sem se dvignil visoko na sever, kjer so temperature padel globoko pod 10. Za kontinentalce še vedno vročina, ampak tak toplotni šok v tako kratkem času je, kot bi se izrazila z Alex-om, "not very nice"..

Naslednji vlak je iz Soluna proti Beogradu zasopihal ob 17-ih. "Stara škola, voz bez kola", neprijeten vonj preteklosti in svinjsko hladni kupeji. Grki pač ne kurijo. No, v kupeju se je  kar naenkrat nastanila živahna družba, kot sem izvedel kasneje, zanimivih balkancev. Silija je 20 letna omladinka, ki rastura "financial business" in ob študiju na US Collage-u v Solunu dela kot business addvisor v Skopju, skratka brihtna, da ji kar malo škodi. Igor, Srbin seljak, kot se je poimenoval, je po mojem njen bodoči mož. No, vsaj profila si ustrezata. Oba se poleti odpravljata v Ameriko nadaljevati študij na najbolj priznanih fakultetah in sta oh in sploh "international". Gljeb in Blagodarna, brat in sestra iz Beograda, prvi študent filozofije in druga glasbene didaktike in zgodovine glasbe in violončela (lušna punca za katero sem kasneje izvedel, da je bila letos v ožjem izboru za MISS SRBIJE in ja, v kupeju ni delala luč, tako da sem lahko nevede spregledal njene atribute). V kupeju je bilo tako svinjsko mrzlo, da nam ni preostalo drugega, kot da pokamo štose iz vsake malenkosti. Res daleč najbolj zabavna pot do zdaj, kljub temu, da je bila s svojimi 6 urami ena daljših non-stop..

Miha me je že čakal na postaji, saj je vlak klasično zamujal. Po toliko časa videti domač obraz je nekaj posebnega. Sreča je kar špricala okoli. Močan objem, par nasmejanih besed, potem pa gasa na meso!! Če znajo balkanci kaj res dobro narediti, je to meso. Na sto načinov. Perfektno. Namestno sladice sva nabasala še na open-air koncert Čolića, ki je kljub ekstremnim pogojem (minusu ob moji poletni auri) prehitro minil ob navdušenem "drmanju" in klepetu ob kozarčku zdravja. Utrujena od poti sva zadovoljna končala, kmalu po polnoči, v toplih posteljicah..

Vem, da se nekaj po nečem pozna, pa mi ta trenutek ne bo uspelo razvozlati dileme, tako da bom rekel kar, da se dan pozna po fruštku. Jajčka na čebulci, slaninci in ocvirkih. Evforija je povsem razumljiva, saj v Atenah šopamo samo cukr - ali v "pahuljicha sa svim" ali pa v čokoladnih rogljičkih. Še dobro, da sva se zgodaj odpravila na vrh Vodna, kjer se sicer ni odprl razgled nad Skopje, sva pa zato popila dober kofetk. Kasneje šeting po centru, ki je v snežnem nametu izgledal kot iz filma. Ljudje zaviti v šale s pogledi usmerjenimi v tla, hitijo na toplo. No, da ne bi izstopala ravno med najbolj vztranjimi, sva si hitro našla zavetje v hot-top-spot kafetarnici. Majka. Prijetno vzdušje, zanimiva debata in pogled na glavni trg, po katerem šibajo zasneženi in premraženi unikati. Ko sva se končno segrela in opogumila, sva tour nadaljevala "na drugi strani Vardara", ki velja za mejo med dobrim in slabim v Skopju. Vsekakor sem pristaš slabega, če je videno, smatrano za prepovedano. Mini trgovinice s "svakojako" robo in vedno zadovoljni podjetniki z rdečimi lički. Mimogrede sva zavila še v narodni umetnostni muzej (na WC) in nazaj proti avtu, ki se je med tem že dodobra zakamufliral v zasneženo parkirišče. Domov na aperitivček, potem pa v najboljšo (najbližjo) oštarijo. Prijetno vzdušje ob kaminu, dobra hrana in spet dolga, zanimiva debata..

Miha je šef balkana. No, lahko bi na dolgo in široko razpredal, kje je zaposlen, kaj dela in kako to dela, samo sem prepričan, da bi slej ali prej vsi odnehali z branjem. Enostavno povedano, svetuje podjetjem, kako biti boljši. Na vseh možnih nivojih. Pokriva kompletni balkan, tako da je non-stop leteč. Ta vikend je slučajno ostal tukaj, tako da sem izkoristil priliko in skočil na predpraznični obisk..